V rožicah za najinim domom

Photo Buki

Zdaj se pa začenja akcija :)

Trenutno stanje :)

Malo ruske glasbe

Danes me je dragi zasipal z linki in ker sem navdušena nad izborom in raznežena ob spominih, jih moram nekam dati. Pa se mi zdi, da na ta blog čisto pašejo :) Here they come:

• У природы нет плохой погоды

• Я спросил у ясеня

• Мне нравится что вы больны не мною

• Vashe Blagorodie,Gospoja Udacha

• Ochi Chernye

• Катюша

• esli v serdce

• Nikak

• Privet
  
  
• Отпускаю
  
  
• МакSим - Ветром стать

• Dyevochka Kotoraya Hotela Schastya
  

• Ostanus

• Znaesh li ty

Od aprila do januarja

Srečno novo leto!

Toskanski poljub :)

Travelling with my honey and moon

One day in September

Svoji srci sva povezala za vedno -

za vse dni, za vsa leta, za večnost.

Happy countdown :)

Komenda

Najin prvi vikend v Komendi. Moram priznati, da je več kot zanimivo. Začelo se je s petkovim večerom, ko sva se – na vabilo malteškega viteza ;) – peš odpravila na koncert etno glasbe v kulturni dom. Publike sicer ni bilo ravno dosti, prireditev pa res na nivoju. Super glasba in zabaven povezovalni program. Pa saj se ti mora prikupiti! Ampak najbolj imenitno od vsega je bilo, ko sva potem, kar pes, odšla v najin dom. Tako nerealno. A to je zdaj res to? A tukaj sva doma?! Potem pa Uroš pred časopise, jaz pa pred knjige. Medene vselitvene dni okus po strokovnem izpitu greni…

A se ne damo :)
Pravo dogajanje pa se šele začenja. Kmetijsko – živilski sejem ravno ta vikend poteka za ovinkom in ljudje se valijo z vseh koncev in krajev. In valijo se mimo mojega okna. Ful smešen občutek – jaz se učim, mimo pa neprestano hodijo ljudje in se vozijo avtomobili. Tako, brez zaves, sem kot na razstavi.
In ko se je včeraj zvečer umirilo, ker je sonce odsijalo in se je vlil dež, sejem pa je zaprl svoja vrata (ki jih, ker je na prostem, seveda nima), se je akcija šele prav začela. Vse polno avtomobilov je parkiralo okoli najine hiše, ljudje so zvonili in spraševali, če je ok… da je vse okoli vse zaparkirano… »Šopek za mami« je bila narodnozabavna prireditev, ki je privabila ogromno ljudi v športno dvorano zraven najine hiše. Sem si skuhala čajček in na balkonu prisluhnila prvim komadom. Šest ur (!!!) so peli in plesali in sploh nisem mogla verjeti, da je to tak veeeliiik dogodek. Hkrati pa sem se spraševala, kako lahko tako dolgo uživajo ob eni – tej – zvrsti glasbe… Kot da bi moja razmišljanja slišali do dvorane – zadnja runda je bil venček dalmatinskih in takrat sva midva že pod odejo čakala, da bo ob dveh ura tri.
Danes je nov dan. Po radiu govorijo o soncu. Do nas še ni prišlo. Sejem pa je v polnem zagonu. Uroš prodaja igrače. Pod mojim oknom pa se vali na stotine ljudi, ki jih sploh ne gane, da ima Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli 53 členov… Srečneži.

PS

Tale zapis nima nobene zveze z Rusijo in verjetno tudi nihče več nikoli ne bo zašel na to stran, a danes se mi je prav luštalo pisati. Po dolgem času me je zgrabilo... Je čas za nov blog? ;)

Kresna noč v Piteru

Saj bi kaj napisala, a so naju množice zadrževale v St. Peterburgu ;)
.

Najkrajša noč leta na Nevskem prospektu - pogled gor in dol.

Pa še košček programa, namenjenega predvsem zaključku šolskega leta in vipustnikom, ki jim je po enajstih letih šolanja "odzvonilo".

.

Koprc? Koper? Xy?

Evo, še malo kuhinjske Rusije ;) V naši trgovini sploh ne morem kupiti peteršilja, če zraven v kompletu ne vzamem še kopra. Žal pa ta rastlinca potem vedno roma direktno v koš, ker nobeden od naju ne mara njenega okusa :(. A mi v Sloveniji sploh uporabljamo to? Kam pa ga dodamo? Ker Rusi so čisto nori na ta ukrop. Najdeš ga praktično v čisto vsaki solati, juhi, v precej omakah, kot dodatek k pečenemu mesu... Skratka - ruski kralj začimb :) Ali se pa samo nama tako zdi, ker ga ne marava, pol pa je človek bolj pozoren in občutljiv...

Tako, konec kaosa v stanovanju, bluzenja dolgo v noč, sendvičev za kosilo... Mesič je dostavljen - moj dragi je pristal! :) :) :)

Od kefirja do športnih avtomobilov

V četrtek je bil na luksemburški ambasadi zadnji letošnji sestanek Odbora za dobrodelno dejavnost Mednarodnega kluba žensk. Predsednica odbora je bila z zadnjim letom več kot zadovoljna, saj je IWC preko 72 različnih projektov (z zbranim denarjem in s svojimi 130 prostovoljci) na tak ali drugačen način pomagal več kot 7000 ljudem. Več kot 100 000 toplih obrokov je bilo podeljenih pomoči potrebnim, redno obiskovanih precej internatov in sirotišnic, podarjenih je bilo veliko število učnih ur - od angleščine pa do računalništva in šole za življenje, pomoč so dobile bolnice in posamezniki v njih, kupljeni so bili invalidski vozički, plačane operacije otrok, 10 otrok s posebnimi potrebami je s pomočjo kluba našlo svoje rejniške družine, nabranih je bilo ogromno škatel podarjenih oblačil, igrač, pohištva, renovirane so bile prej nevzdržne kopalnice in spalnice internatov... skratka - marsikaj se da!

Nato smo poslušali predstavitev projekta Očeta Ilje, ki malo izven Moskve vodi neke vrste rehabilitacijski center za otroke in mladostnike. Iz različnih virov sponzoriran projekt jim super uspeva. V svojo sredino sprejemajo otroke in mlade s težavami, ki v internatih povzročajo preglavice. Pogoj pa je, da se vsaj na enem področju izkažejo - potem jih lahko doleti ta nagrada - en mesec življenja v centru, kjer jim ponujajo razne tečaje, se z njimi pogovarjajo, jim odpirajo obzorja in jih nato, bojda pogosto 'kot nove', pošljejo nazaj. Center je zelo lepo urejen, hrana je menda odlična, na barvnih stenah visijo umetniška dela, da bi se le mladi res dobro počutili in razvijali svoje potenciale. Imajo tudi številne živali in celo svojo mlekarno, s prodajo mlečnih izdelkov (mmmm, je bilo dobro:) namreč dodatno služijo denar. Prav tako imajo avtomobilsko delavnico, v kateri fantje delajo športne avtomobile. (!) Vse to smo videle na filmčku, ki ga je odlično posnel eden od "neperspektivnih, problematičnih mulcev". Medse sprejmejo tudi najmlajše, ki jim potem iščejo rejniške družine - spoznavajo otroke in starše in čakajo, da se drug v druge "zaljubijo"... pa dobi še eno bitje topel dom. Sam oče Ilja ima 8 rejencev.

Res ga je bilo lepo poslušat in občudovat tako zanesenega in ljubečega. Se bo treba odzvati vabilu in se zapeljati pogledat ta center, katerega vodilo je: vse, kar potrebujejo, je ljubezen.

Prvič na gledališko predstavo

Na operah že bili, na baletih tudi, ampak tisto "ta pravo", meni tako ljubo gledališče pa sva do sedaj popolnoma zanemarila - iz čistega straha pred ruščino, v veri, da "itak ne bi nič razumela".

V nedeljo pa me pokliče Nadežda, recimo ji družinska prijateljica;), če grem z njo na predstavo - da ima ona dve karti in jaz 10 minut časa, da se zrihtam. Pa sem k sreči bila za akcijo.

V lepem in zanimivem gledališču Et cetera (kjer je vsakih nekaj stolov iz druge kolekcije - pokukaj sem) sva gledali komedijo Volkovi in ovce, ki jo je konec 19. stoletja napisal ruski dramatik, realist Aleksander Nikolajevič Ostrovski. Avtor, ki je do Čehova veljal za vodilno osebnost ruskega odra, je bil meni sicer popolnoma neznan, menda sta pa njegovi najbolj znani drami Nevihta in Gozd, med komedijami pa Še tak lisjak se nazadnje ujame. Ne bi vedela. Se mi zdi, da Štavbar o njem ni govoril :)

Predstava v izvedbi Mojstrske delavnice Petra Fomenka, prav tako zelo znanega moskovskega režiserja, je bila super super. Čeprav malo razočarana nad svojim ne-razumevanjem ruščine, sem se precej nasmejala in v prvi vrsti nauživala kakovostne gledališke igre in domišljenih kadrov. Le zakaj sem z obiskom tovrstne predstave čakala tako dolgo?!? Tepka. Bo treba še vse nadoknadit ;)

*

Aleksander Ostrovski je umrl leta 1886, točno na današnji dan
(sem par dni počakala z objavo;).

Dan Rusije

Mi pa spet praznujemo! Zaradi današnjega praznika, dneva Rusije, je bila sobota delovna in ponedeljek fraj, tako da je veliko Rusov pobegnilo iz mesta na dače. Tako spokojnega sprehoda si že dolgo nisem privoščila - ulice so bile skoraj prazne, tako nenavadno tihe, da se je slišalo, kako sonce sije. Res je bilo prijetno, domače.

Sem se zato odločila, da bom več hodila in se manj vozila, in se tako od moje ruščine do centra odpravila kar lepo peš.

Ustavila sem se v največji moskovski knjigarni in kako uro uživala med knjigami. Kupila sem en lep blok, pa par ruskih knjižic za učenje jezika, pa še angleški prevod ruske klasike "Dan v življenju Ivana Denisoviča", ker mi je knjiga ravno prišla pod prste. Aleksander Solženicin, velik ruski pisatelj, taboriščnik stalinističnih gulagov, akademik in Nobelov nagrajenec pa je prav danes, pri svojih 88, prejel pomembno državno nagrado - eno od dvanajstih, ki jih je Putin ob prazniku podelil v Kremeljskem dvorcu (nagrajenci so bili iz različnih sfer - znanstveniki, kirurg, balerina, operna pevka, režiser...).

Potem sem se sprehajala dalje, saj sem hotela po eni znani moskovski ulici Varvarki, kjer še nisem bila. Žal je bila prav danes - zaradi prireditev na Rdečem trgu - ulica zaprta :( Naredila sem en veeelik krog, da bi do trga prišla z druge smeri, pa so me tudi tam pričakali policaji. Ker nisem hotela po isti, malo pusti in fejst dolgi ulici nazaj, sem se odločila za zanimivejši transport - ladjico. Cena do naslednje postaje je ista kot do končne, zato sem se odločila kar uživati na sončku palube in se za uro in pol prepustiti ropotanju motorja in super razgledu. Počutila sem se kot na trajektu za Šolto! (Kar je eden največjih komplimentov, kar jih lahko kak moj občutek dobi.)

Aja, čemu praznik? "Izmislil" si ga je Jelcin leta 1991 in slavi rusko enotnost in Rusijo kot samostojno državo, saj je 12. junija 1990 ruski parlament uradno razglasil svojo suverenost. Čeprav ga proglašajo za najpomembnejši državni praznik, pa danes in v dneh prej ni bilo čutiti tistega res prazničnega razpoloženja, v katerem je Moskva žarela ob 9. maju, dnevu zmage. No, seveda so tudi tokrat mesto preplavili plakati in zastave, delili so se trakci z ruskimi barvami, slišali ognjemeti in koncerti. Vsa ta galama pa je bila nekje daleč. V meni je bilo prijetno tiho - sprehajala sem se, vozila, gledala, poslušala, sončila, čitala, razmišljala - in praznik je bil polnik :)

*

Babji dan

A naj priznam, da mi Rusija že škodi? So me cene zadnjič tako pritegnile, da sem se v salonu naročila še za - pazi to! - pedikuro in manikuro. Razvajanje, skratka. Ko mačkona ni doma, miška pleše ;)

Le da se je tokrat cenenost salona pokazala v polni luči in odšla sem nezadovljna. Ena mlada se me je tako zelo z levo roko lotila, da sem ji skoraj rekla, da vse to pa si res znam sama doma boljše nardit. Nato me je hotela prepričati za oranžno rdeče zlato svetlikajoči se lak za nohte. Za piko na i me je prehitro poslala iz salona, tako da se mi je sveže namazan lak pri priči spacal. Brezveze. Tringelda nič.
Tudi nadaljevanje dneva je bilo zelo "žensko". Jaz ne kupujem pogosto, ko se pa enkrat spravim... ;) Se mi je pač zdel super dan za šoping (kot očitno še pol Moskvičem, ki so se spravili v 'moj' center:) - danes je bil za večino fraj dan, ker imamo jutri praznik).

Ful mi je bilo zabavno opazovati tipe, ki so s svojimi puncami prišli po nakupih. Medtem ko one brskajo med oblekcami in iščejo tisto čisto ta pravo majčko, se oni zdolgočaseno prestopajo z noge na nogo, malo zmedeno gledajo po trgovini in so tako nebogljeni v tem večnem umikanju, skozi nekomu napoti. Joj, kako sem jaz prijazna punca, da to večinoma opravim sama ;)
Druga stvar, ki je danes pritegnila mojo pozornost, so bile številne mame, ki so prišle nakupovat s hčerkami. Je bilo zanimivo opazovati njihove mnenje-iščoče poglede, pogovore, prepričevanja, svetovanja, pa tudi kreganja. Neverjetno, koliko mam in odraslih hčerk se v Rusiji drži za roko!

Tako, če zdaj še katero ulovim na Skypu za dolg klepet ob koščku čokolade, bo pa to res popolni zaključek tega babjega dne:).

Pa ne hodi po temi domov!

... so mi rekli najbližji, v vedenju, da bom dober teden sama. Po temi? To se moraš pa že res potruditi! To fotko je Uroš škljocnil z najinega okna pred parimi dnevi ob 11.30 zvečer.

Danes pa sem se vračala iz gledališča (me je Nadežda peljala na eno super predstavo) in posnela še ti dve slikci - samo za občutek, kako dolgo je pri nas svetlo.

Smo se prejšnji teden ob sedmih zvečer dobili na bowlingu in sploh nismo mogli verjeti, ko smo nekaj čez devet stopili iz stavbe, zunaj pa je še ful sijalo sonce :) Ja, krasni so ti dnevi, ko sonce zelo zelo zgodaj vzide (tako pravijo) in tako dolgo ostane z nami - se Moskva kaže v čisto drugačni luči. I like :) :) :)

Trepetanje

Ja, danes me je bilo pa res strah. Stiskalo me je pri srcu in sem se sploh zelo slabo počutila. Kaj bo nastalo iz tega? Kam to vodi? Ali sva se prav razumeli? Kaj je najhujše, kar se mi lahko zgodi? Kako bom reagirala? Kake so možne rešitve ob katastrofi?
Potem sem zaprla oči in se prepustila usodi.
Po treh urah sem vsa srečna zapustila frizerski salon, v katerem so PRVIČ v moji blajhasti karieri nastali ne-selniški prameni. Pa še zelo lepo so uspeli :)

Saj vem, eni pogosteje menjavate frizerja in za vas to ne bi bila taka travma. Je pa treba dodati pomembno oteževalno okoliščino, da se je bilo treba v ruščini zmenit, kaj točno bi rada, in da ne jaz ne frizerka nisva bili ziher, da sva se prav razumeli. Na koncu je obema odleglo.

V Moskvi res ni problem najti Salona krasote, ker tičijo skoraj na vsaki ulici (midva nimava tu okoli kam na pivo, lepotilnic je pa toliko kot apotek :). So pa tudi cene zelo zasoljene - še posebej če je salon lep in ima okna na ulico. Jaz sem šla za ceno vprašat v enega bolj odmaknjenega in "skritega", pa mi je receptorka rekla, da bodo prameni stali nekaj manj kot 200 evrov! Ja halo, po moje tudi!

Spet me je z enim svojih dragocenih preživetvenih trikov rešila Vesna. Odpeljala me je v Ekonomko, na videz sicer precej neugleden salon. Pa sem zelo zadovoljna - za pramene, pranje, striženje, sušenje sem plačala celo manj kot bi v Selnici! Mladi frizerki Katji Malenkaji pa sem, od sreče pijana, v zahvalo za trud in sočutje pustila kar jurja. Tringeld, da ga vikaš :)

PS

Slikco sem v dokaz dodala na željo meni ljube redne bralke:)

Prvi dan poletja

Priznam. Za dve uri ponarejam uro objave. Da bi ponaredila datum. Drugače naslov ne bo več pasal ;)

Ker smo v Rusiji že 1. marca pričeli s pomladjo, ji je danes že tudi uradno odtiktakalo. Ne samo to, odneslo jo je stran! Je ponoči tako močan veter pihal, da smo se zbudili in gledali skozi okno - midva, pa še par sosedov je bilo opaziti. Seveda je bilo že svetlo, ker se dan tukaj naredi že okoli štirih. No, v bistvu ne čisto svetlo, bilo je tako skrivnostno mračno, saj se je pripravljalo k neurju. A očitno le pripravljalo... Prevetrilo je stanovanje in poslalo nad mesto nekaj kapljic poletnega dežja, nato je spet posijalo sonce. Ostro mrzel veter pa je ostal ter še ves dan hladil gole ledvičke, delal kurjo kožo in nadležno dvigal krila. Ledena pijača danes ni šla več v prodajo.

In po dolgem času je bila večja gneča spet na sončnih klopcah in na obsijani strani ulic.

Vrooooočiiiiinaaaaa

Samo toliko, da veste, da se mi tu kuhamo. Že dober teden imamo vsak dan okoli 32 in danes bo menda še bolj vroče. Najbolj zanimivo je, da se tudi ponoči sploh ne ohladi kaj dosti, tako da je še ob enih 25 stopinj... Ne morem verjeti, da je to ta ista Moskva, kjer smo se štiriplastno oblačili in skrivali za šale in pod kučme!
Je pa lepo, ker skozi sije sonček in je res tisti filing poletja, takega pravega, splitskega. Jaz sem se že uspela prepričati, da sem kao na dopustu in se sploh več ne sekiram, ko iz klimatiziranih pisarn stopim na totalno sparjene ulice. Z veseljem opazujem pisane oblekce in celotno poletno modno kolekcijo, ki se premika po ulicah, za piko na i pa si privoščim še kak sladoled. :) No, stati med prešvicano množico zatohlega metroja in se z golo roko dotikati tujih golih rok pa niti ni tako zabavno :(

Tudi najino pozimi tako krasno sončno stanovanje je v teh razmerah malo manj prijazno do naju in kljub temu, da imava ves čas na stežaj odprta okna, je noter prav nesramno vroče. Uroš, ki je nad vročino ful manj navdušen, je skozi na relaciji mrzel tuš - kuhinja in je res 'žeučn' ohladitve. Menda pride z vikendom. Do takrat pa se v Moskvi podirajo dolgoletni temperaturni rekordi...

Ena od številnih uličnih prodajalcev in vrsta pred sladolednim Mekom

PS

Sem ravno prebrala, da se bojijo izpada elektrike, ker se je njena poraba zaradi vseh zalaufanih klim povečala za več kot 10%. Roke pa si manejo ulični prodajalci pijače, saj se je prodaja tekočin menda dvignila za 80%! Čisto verjamem, jaz sem že vse domače zaloge popila :)

Paslednji zvanok

Včeraj je po Moskvi cingljalo. Na nek način so torej tudi oni praznovali Dan mladosti :) 25. maja je v Rusiji namreč zadnji dan šole in zaključni letniki srednjih šol, se pravi po enajstem letu šolanja, stari 17, 18 let, so bili včeraj zvezde dneva. Vsi so nosili lente z rusko zastavo, na kateri je pisalo, da so zaključili šolanje. Nanjo je bil pripet še majhen zvonček, ki je skozi cingljal, v simbol zadnjega šolskega zvonca (paslednjega zvanoka).

Mi smo se včeraj v Parku Gorki dobili na pivu in šašlikih (ražnjičih) in tako tam tudi ujeli to prešerno vzdušje celih razredov, z učiteljicami na čelu, in take smešne podobe punc, oblečenih v stare šolske uniforme, s pentljami v laseh.

*

Že prej sva slišala, da je to tudi dan, ko se ga mladi napijejo, in zato starše na roditeljskem sestanku vnaprej opozorijo, naj otroci le prej kaj probajo, da ne bo na ta dan polomije :) Kakorkoli, včeraj v parku kao niso prodajali piva. No, mi smo očitno zgledali dovolj stari, kot da nam je že davno odzvonilo :), in nam je natakar tako pritajeno prinesel pivo v vrču za sok, pol smo si ga pa v dva deci kozarčke nalivali - pa ko bi se naša pivska pena itak z letala videla :)
PS
Današnja misel dneva tako zelo paše k tej temi!
It is not how old you are, but how are you old.
Jules Renard

Vaja dela mojstrico :)

Tale filmček imam že dolgo shranjen na računalniku, a sem včeraj znova naletela nanj. Po tolikih mesecih med Rusinjami, je dobil zame čisto nov pomen :) Bi se kar vpisala na kak uvajalni tečaj ;)

Nat, ti pa lahko prevedeš, kaj dejansko govorijo :)

Tudi to je Moskva

Včeraj sva se odpravila kupit še karte za vlak za najin junijski izlet v Pitra. Dobila sva se pred Leningradskim vagzalom - torej kolodvorom za Peterburg. Ker sem bila jaz tam prehitro, Uroš pa, saj ga poznate ;), malo prepozno, sem tako kakih 20 minut čakala pred vhodom na kolodvor. Kaj takega v pol leta Moskve še nisem doživela.

Takoj pri izstopu iz metro postaje sem dobila neprijeten občutek - umazano, natrpano s štanti, čuden vonj v zraku, galama, gneča. Kar neki nemir me je navdal in bolj trdno sem se oklenila laptopa. Ker se na tej točki mesta (Metro Komsomolskaja) stikajo trije kolodvori in metro postaja, je to očitno en takih centrov za številne nesrečneže.

.

Jaz še nikoli nikoli v življenju nisem videla toliko beračev, klošarjev, pijancev, bolnikov, invalidov, slepih, iznakaženih. Tam sedijo, se pogovarjajo, kregajo, cartajo, ležijo, prosjačijo, iščejo po smeteh, pijejo pivo, se sprehajajo gor in dol ali pa le v nekem kotu ležijo. Ni bilo nevarno, je bilo pa strašno neprijetno. Še sreča, da je ob pol devetih pri nas še sončno, ker v temi bi bila pa grozljivka.

Zavedla sem se, v kako krasnem, urejenem in prijetnem delu mesta živiva in se gibava ter kako malo stika imava s takimi umazanimi, raztrganimi, pijanimi, lačnimi in vse prej kot dišečimi ljudmi z obrobja. Če bi morala vsak dan na to metro postajo, bi se v Moskvi gotovo drugače počutila in tudi najini slovenski gosti bi dobili čisto drugačen vtis o mestu.

Ta včerajšnja izkušnja mi je odprla oči, me šokirala in razžalostila. Sploh nisem več vedela, kam naj gledam, da se psihično spočijem in pomirim ta nemir v sebi, to čudno mešanico sočutja, pomilovanja, žalosti, jeze, gnusa.

-----------------------
Ne vem, če mi je Uroševa pojava v množici že kdaj prej povzročila toliko veselja in pozitivnih vibracij. Kot sončni žarek je prisijal, jaz pa sem, skrita v njegov objem, spet zaslutila lepoto sveta.

Ojojoj, kako različna so življenja ljudi!, sem v žalostni sreči začutila.

Poletje je tu!

Ja, vi se kar smejte, ko ga imate že dolgo, k nam je prišlo bolj kot ne iznenada. Še prejšnjo nedeljo smo se s šali in plašči sprehajale, včeraj pa se je Uroš že v reki namakal. Da je prišlo poletje se vidi tudi po kratkih krilih in dolgih nogah, ki jih kar naenkrat ful mrgoli, saj punce v poletnih oblekcah preplavljajo ulice. Je kr kaj za pogledat :)

Najbolj sva bila presenečena, ko sva se šla v soboto sprehajat v Park Gorki in je bilo ob šestih zvečer, v največjem soncu, sredi parka, na stotine punc v visokih tankih petkah (ampak res visokih - do 5 cm se tu sploh ne šteje za peto). Sem jih hotela za blog in za svoj arhiv poslikat, a kaj, ko sem taka prpa, da jih še od zadaj komaj upam.

.

Tale sprehajalno zeleni park Gorki pa je v bistvu tudi lunapark, kjer se ljudje množično vozijo na takih in drugačnih ringlšpilih in še bolj množično sodelujejo v raznih igrah, ki jim prinašajo ogromne plišaste igrače. Med sprehajanjem tako nonstop srečuješ ljudi, ki imajo pod roko kako oranžno opico ali roza medveda.

Da bi se o poletju še bolj prepričala, sva se včeraj z metrojem in trolebusom odpravila na Srebreni bor, kao plažo Moskvičev, ki se nahaja okoli kanalov in otočkov severno od mesta. Na pol opremljena za kopanje sva bila najprej v šoku nad umazanijo reke, potem pa sva le našla hitreje tekoči kanal in bolj apetitlih vodo. Pa je Uroš samo skomignil z rameni - češ, kje vse sem se jaz kopal, ko sem bil majhen - in se vrgel v vodo. Jaz pa sem se malo posončila in se spoprijateljila s prijaznimi Rusi, ki so Uroša kasneje pozvali k odbojki. Je bil res taki pravi poletni filing - vsi v kopalkah, radio na "plaži", malica in pijača iz nahrbtnika, vonj po sončnih kremah... Vsi okoli naju pa zelo družabni in prijetni.

Bolj nenavaden je bil še sprehod čez kao nudistični del plaže, kjer je bilo približno pol ljudi oblečenih in pol nagih. Tako sva lahko videla dva nagca, kako veselo klepetata z dvema v kopalkah, pa dve nagi ekipi med igranjem odbojke, pa kakega geja ali tri in še en kup sproščenih družinic. Pestra družba, skratka. A nama je najin del plaže vseeno bolj ugajal ;)
V Moskvi je trenutno noro vroče in noro svetlo. Ura je deset čez deset zvečer, pa je zunaj še vedno 23 stopinj in komaj se je pričelo mračiti. Noro.

Moskva cveti

Ne, to niso alge v reki Moskvi, temveč rožice v ruski prestolnici! No, končno je tudi do nas prišlo toplo vreme in imamo že cel teden čez dvajset. Ker je med prejšnjotedenskimi obiski še snežilo, so take tople temperature precej šokantne, a seveda več kot dobrodošle :) Zagretima sprehajalkama, uživalkama in fotografinjama Mojci in Heleni gre zahvala za take krasne fotke cvetočega mesta:

Ja, dva krasna šopka tulipanov sta bila tudi meni podarjena od mojih pozornih gostij, kar me je res res razveslilo. Je pa smešno, kako je skoraj isti trenutek, ko smo sedle k mizi v gostilni, natakar prinesel tudi vazo za moje rožice. Tako zelo tipično za mesto, kjer ima več ljudi v rokah rožice kot pa čokolade ali kepice sladoleda (le pivo konkurira ;).

Okradena

Pa saj nisem mogla verjet! Pa ko res pazim na svoje stvari in imam torbico zaprto z zadrgo... Me je ati pred parimi dnevi vprašal, koliko varna se mi zdi Moskva... da se on ne počuti kaj posebej ogrožen... pa sem jaz še rekla, da res ni neke panike, da ni toliko žeparjev... Pa sem včeraj našla enega. No, on je našel mene. In to je bil prav profesionalen podvig.

.

Bila sem na metroju, tam sem še imela vse. Sem stopila na tekoče stopnice - v plašču, z laptopom, z zaprto torbico. Ker je vožnja dolga, sem brala časopis. Očitno je nekdo zaznal mojo nepozornost in jo sladko izkoristil. Sploh se mi ne sanja, kako in kdaj!!! Čez dve minuti na vrhu stopim s stopnic, zadrga na torbici je odprta, manjkata denarnica in mobitel!

Jaz sem samo z odprtimi usti obstala in se čudila. Jezna, žalostna, v šoku. Pa sem spet brez vseh telefonskih številk, brez sporočilc, brez nekaj dobrih dobrih fotk... in brez telefona :(.

BUT: k sreči imam dve denarnici - tako je šlo samo par jurjev keša, nič kartic.

BUT2: k sreči sem tik pred vhodom v metro fotografirala en plakat in pol dala fotoaparat v žep jakne. Drugače bi še ta šel po gobe.

Mam srečo v nesreči, ja. Nesreče pa tud precej.

...

Sicer pa smo spet štirje. Moji geografinji sta brez težav - in z mojimi super natančnimi sprintanimi navodili :) - sami prišli vse do stanovanja: že po prvih urah Rusije polni vtisov in vprašanj. Nekaj njunih prvih opazk:

- Rusinje nosijo tanke in visoke pete.

- Ogromno rož se prodaja in podarja.

- Rusinje se brez sramu gledajo v ogledala, češejo in pudrajo.

- Rusinje imajo lepe lase in dolge noge.

- Saj ni daleč do metroja.

- Samo dva pijanca zaenkrat srečali.

- Ja, cirilico res rabiš.

Tak, teden je približno splaniran in vsakega dneva se je za veselit.

Nič, ju grem zbudit, pa v akcijo!

(Neki red pa tud mora bit ;)

Heroji v Moskvi

Moskva - mesto heroj.

(Le eden od številnih plakatov, ki so že konec aprila preplavili mesto pred današnjim praznikom Dneva zmage, a o tem več kdaj drugič)

.

Sva miselno povzemala zadnji teden... in se čudila, kaj vse se da...

• prihod na letališče, kroženje po Moskvi, Krimski val in kip Petra velikega, razgledna ploščad pri univerzi;
• registracija, obhod Poklonaje gore in Parka zmage, Kremelj, kapučino za 180 R, z ladjico po Moskvi;
• Katedrala Krista Spasitelja, Galerija evropske in ameriške umetnosti, Galerija Zuraba Tseretelija, kava tu, kosilo tam, Labodje jezero v Kremeljskem dvorcu;
• Novodevični samostan in pokopališče s svežim cvetjem za Jelcina, Tretjakovska galerija, večerja v Matrioški;
• Rdeči trg, Bazilika Vasilija Blaženega, šoping centra GUM in Ohotnji rjad, fotografiranje z Marksom in Leninom, Aleksandrovski vrt, tržnica Izmajlovo, šoping centri TSUM in Petrovski pasaž, pa bogatunski Stoleshnikov perulok in krasni Jelisevski;
• izlet v Arhangelskoe, sprehod po starem in novem Arbatu, Evgenij Onjegin v Bolšoju;
• pohajkovanje po okolici najinega bloka, na metro in na bus do letališča in po pristanku na taxi do avta v Mostah in z njim do drugega v Ljubljano in pol vsak s svojim do Selnice...

Moji starši - heroji :)
Ja, so nas malo bolele noge, ja, je malo deževalo, malo snežilo, malo pihalo, ja, je bila pijača kdaj predraga, ja, so bili dnevi dolgi in do metroja daleč... A smo se imeli super fajn. Minlo je ko šus. Ful je slikc, ful je zgodbic, a tudi ful malo časa in ful dosti drugega dela... :(
In jutri prileti že nova runda... :)

Praznik dela in pomladi

V teh dneh so vso mesto preplavile pisane zastavice in nič manj pisani plakati, ki voščijo ob prvem maju, prazniku dela in pomladi. Menda se je v centru zbralo okoli 30 000 protestnikov, ki so vsak na svojem trgu miroljubno zagovarjali svoj prav. Midva sva se tako dolgo odločala, ali si želiva v to gužvo ali ne, da sva ta glavno že itak zamudila, zato sva se raje skoncentrirala na najino ta glavno in se odpravila na letališče po moje.

Po raznih last evening organizacijskih kolobocijah Adrie Airways sta srečno prispela v Moskvo in se tako hitro znajdla, da sta bila že na busu, preden smo se uspeli zmenit, da sva midva v bistvu prišla po njiju... Z malo sreče in malo pameti pa smo se na hitri cesti kaj kmalu ujeli in - evo, mi že mama veselo maha skozi zadnjo šipo avtobusa in ata kaže roge in jezik. Ja, to so moji ;) Pa smo se našli, zaokrožili po praznično prazni Moskvi, napolnili hladilnik in kozarce, potem pa še želodce, pa za konec še možgane z miselnimi igricami. Ati je še trikrat ponovil, da je v Sloveniji komaj devet, on pa že leze spat... potem pa mrknil.

Ja, na Gerštofu še ziher plešejo! ;)

Parkovanje Kolomenskoe

In bil je frej dan in sva sla, sla brusit pete oborozena z 2-ema komadoma granny smith. Odlocla sva se odkrit, kje iscejo Moskovcani svoj Volcji potok, Tivoli, svojo Smarno goro. Prva zrtev- Park Kolomenskoe. Štiri km2 velik park ob nabrezju reke Moskve je postal znan ze v casu oceta Ivana Groznega, ki je dal tam sezidat cerkev v zahvalo, da se mu je rodil dedic... takrat se ni vedel, da bo grozni:) In tako je 1532. do svojega 62. metra zrasla najvisja stavba v tedanji Moskvi in prva zgrajena iz cigla, 25 let zatem pa so zgradili cerkev Vasilija Blazenega po narocilu prav tega sina. Skoraj vse stavbe so v fazi prenove. Tam je svoj prostor nasla tudi baraka Petra Velikega (s svojimi 204 cm si je tak nadimek tudi fizicno lahko zasluzil), v kateri je bival v pristaniscu Arhangelska. No, z vetrom v laseh in kako izgubljeno snezinko sva se sprehodila po velikih sadovnjakih.

No, tako sva se izstrelila v fragmente preteklosti....

Ruski disko

Za včeraj zvečer smo imeli planirano druženje v četvero, a sva zaradi Vesninega slabega počutja zadnji trenutek ostala sama. Bila sva v dvomih: a greva pol sama na koncert? a bo filing? a se nama res da? Mučilo naju je dejstvo, da je Gorod 312 res kul bend in da še nisva šla poslušat takega pravega - s top liste - benda. Vsa sreča, da sva se kljub dežju le spravila tja, ker je bilo super super super. Bend je naredil enkratno vzdušje, njihova muzika je ful poslušljiva in tudi klub je bil ful simpatičen. Naplesala sva se in napela in nagledala navdušenih in simpatičnih glasbenikov/glasbenic. Zadetek v polno!

*

Po koncertu pa je bil čas za - ruski disko! To naju vedno znova preseneti - da Rusi dejansko še vedno noro uživajo ob glasbi 80ih in 90ih. Naju pa je tudi vsaka naslednja pesem strašno zabavala, ker jih pri nas res nikoli več nikjer ne slišiš. Malo za občutek naj naštejem nekaj naslovov, ki so plesočo množico pognali v zrak:

You're my heart, you're my soul; Boys, boys, boys; Nothing compares to you; It's my life; Ma ma ma, ma ma Maria ma...

*

Še o ruskih šolah

Tudi današnjemu dnevu nisem pustila iti mimo brez zanimivega dodatka. Odpravila sem se na jutranje predavanje Razumeti Rusijo - Izobraževanje (spet v sklopu IWC, pri eni od Ladies doma, na udobnih foteljih ogromne, z najrazličnejšimi umetninami okrašene dnevne sobe, seveda v samem centru mesta).

Predavanje je bilo zanimivo, a ne ravno zelo zelo, oziroma precej skopo za nekoga, ki ga izobraževanje res zanima in ki bi zaradi primerjave SLO - RUS želel izvedeti še dosti več. No, pa vseeno nekaj podatkov, da jih ne pozabim:

.

• V šolo vstopijo pri 7. letih in jo nato obvezno obiskujejo 9 let, oziroma 11, če želijo potem pri 18. še na univerzo;
• ruski otroci imajo trimesečne poletne počitnice - cel junij, julij, avgust;
• 25. maja je zadnji dan šole, ko učenci zaključnih razredov po mestu cingljajo in se veselijo ter so menda "slavnostno" oblečeni - bomo videli čez mesec dni;
• učiteljski poklic je tudi v Moskvi zelo slabo plačan (manj kot 200 evrov mesečno), tako starši ob koncu leta pogosto ne kupijo razredničarki darila, ampak ji raje dajo denar (!?!);
• številni učitelji popoldne dodatno služijo s privat urami, mnogi še tu pa tam pospravijo v žep kako podkupnino :( ;
• postopoma spet prihajajo v modo uniforme (menda tudi zato, da ni takih razlik med oblačili revnih učiteljev in zadnjimi modnimi trendi bogataških učencev!);
• obstaja nekaj ortodoksnih šol, v državnih šolah pa ni pouka religij;
• poskusno uvajajo tudi "gender education", kar pomeni, da se pri določenih predmetih (na primer pri fiziki) delijo po spolu, ker je to bojda bolje za napredek vseh;
• kadar želi učenec kaj povedati, dvigne roko, potem ga učitelj pokliče in ta vstane ter vpraša/odgovori, nato sede nazaj (ne bi verjela, če ne bi pri lastni uri doživela!!!);
• vsi učenci dobijo zastonj zajtrk, nekateri tudi kosilo (že če sta več kot 2 otroka v družini);
• ocene imajo od 1 do 5 in le-te vključujejo tako znanje kot disciplino (se pravi, da še vedno lahko dobiš enko, če si doma pozabil ravnilo ali pol naloge);
• pa še malo turoben zaključek: za dobrega učitelja je včasih veljal tisti, na katerega pogreb je prišlo veliko bivših učencev.
  Nove ideologije še ni.
  Menda je malo malo malo dobrih učiteljev.
  (Čeprav sem prepričana, da s takimi izjavami številnim delajo krivico.)

Nu tak, to je vsjo, što eta ruskaja gaspaža danes skazala.
Ako su lagali mene i ja lažem vas...

Biti tudi za druge

Danes pa smo bile na čisto drugačnem pohodu - pogledat, kam gredo denar in stvari, ki jih IWC zbira in podarja v dobrodelne namene. In šle smo pogledat, kje in kako se še da pomagati.

Bile smo v javni kuhinji, kjer prostovoljci pomagajo deliti hrano revnim, ostarelim, lačnim ljudem. Neverjetno koliko med njimi je starejših upokojencev, ki si s svojo bogo bogo penzijo drugačnih obrokov sploh ne morejo privoščiti. Potem pa pridejo sem s kupončkom in dobijo juho... špagete želijo kar nekuhane, da si jih bodo lahko doma zvečer pripravili. Žalostna družba.

Bile smo tudi v eni največjih moskovskih bolnic in si ogledale oddelek za opekline, ki je centralni te vrste v državi. Sem tudi pripeljejo vse urgentne in najtežje primere. Zdravnik nas je popeljal skozi in kazal, kaj vse je že bilo kupljeno z denarjem IWC. Videle smo otroke, stare do 15 let, ki so, nekateri skupaj s starši, preživljali dneve na oddelku bolnice. Baje ogromno dečkov, starih od 5 do 10 let, ki so se igrali z ognjem :(

Oh ja, najhuje pa je bilo v sirotišnici, Baby house po angleško, Dom ribjonka po rusko... v vseh jezikih pa žalostno žalostno. V tem domu živi okoli 100 otrok, starih od 0-4 let. Vsi so brez staršev - ti so jih ali zapustili ali pa so jim bili otroci odvzeti. Okoli 40% otrok ima kako težjo bolezen oziroma handikep - največ jih je z Downovim sindromom. Seveda smo pokukali tudi v sobe in ne, ni bilo lahko. To pa ti res srce poka. Take male štručke... pa veš, da so na začetku življenja, pa to kakega življenja! Številne med njimi menda posvojijo družine, a me prav zanima, koliko jih vzame bolnega otroka... No, tukaj rabijo prostovoljke. In danes so dobili eno.

Sergiev Posad

Od Moskve dobro uro vožnje oddaljeno mesto s 115.000 prebivalci je znano po svojem samostanu Svete trojice, največjem v Rusiji, kamor se še vedno zgrinjajo številni romarji in turisti. Ustanovitelj mesta menih Sv. Sergij je v 14. stoletju prišel tja živet v samoti. Zgradil si je cerkvico, nepretrgoma molil, se postil, vrtnaril in nasploh zelo asketsko živel. Ni mu dolgo uspevalo biti sam. Ljudje od daleč in blizu so pričeli prihajati k njemu, ga prositi za nasvete in molitve ter se sčasoma naseljevati v okolici. Tako se je pričelo rojevati to mesto. Zaradi številnih čudežnih ozdravitev in drugih nadnaravnih vplivov, ki jih je Sv. Sergij imel nad ljudmi je bil že v času svojega življenja proglašen za svetnika.

Skozi zgodovino so samostan neprestano obnavljali in mu dodajali cerkve - tudi Akademijo za teologijo, kjer danes študira okoli 700 študentov. Želja mnogih med njimi je seveda iti med menihe in živeti v samostanu kot je ta. Moram pa priznati, da mi je bila njihova črna navzočnost na ozemlju samostana malo neprijetna in zaradi njihovih sivih brad in koščenih postav mi je bilo kar malo nelagodno. Ker jih, razumljivo, naj ne bi fotografirali, sem samo malo naskrivaj poskušala, a ne imela preveč sreče ;).

Kot zanimivost še to, da so to mesto v sovijetskih časih preimenovali v Zagorsk, leta 1991 pa je spet dobilo nazaj svoje staro z religijo povezano ime Sergiev Posad.
Mi smo si v bližini ogledali še en izredno zanimiv samostan s podzemnimi molilnicami in jamami, v katerih so živeli (in umirali) asketski menihi.

No, to je bil moj današnji Ladies' Trip, ki je bil obogaten s tipičnim palačinkastim zajtrkom in okusnim borš etc. kosilom pri Rusinji Sveti doma ter obiskom dveh lokalnih umetnikov, ki izdelujeta prav lušne lesene kipce (in precej jih je šlo z nami v Moskvo, medtem ko sta onadva veselo štela rubeljske zelence ;).

Ducat žensk iz vsaj osmih držav, starih od 25 do 60 let, obilo čveka, malo vodke, stara in nova poznanstva, drugačni in še bolj drugačni svetovi, a podoben smisel za humor, veselje do druženja in lesk v očeh - kaj češ lepšega!

Jelcin gre....tja

Netipicno pokopalisce, posajeno s stevilnimi drevesi, daje zavetisce, streho in naravnejsi videz. In kako se je lepse sprehodit ali pa posedet v takem okolju kot pa pri nas, ko dobesedno strlis in izstopas in dobis obcutek, da moras kar it, ko se nekoga vidis, ki je prisel po istih potih.

Koraki upocasnjeni, s pogledem pogreznjenim v tla ali rezajocim skozi nebo, iscoc spokoj...tako se ponavadi sprehodimo po domu tistih, ki jih ni vec med nami, tistih, ki so si vecni spokoj nasli, tistih, ki jim je bil odmev teh korakov domac in ljub.
Nekako tko izgleda po domacih logih, drugod pa ostane le spostovanje, razumevanje in spokojna tisina. Takisto je tudi na pokopaliscu (kladbišču) v Novodevicnem monastiru. Le ta je nekako bolj hochstaplerski, za velike zivine, ki pod ruso najdejo ravno toliko mesta, kot povprecki, nad njo pa se dviga grob (mogila), ki bolj spadajo v kak muzej. Grobovi, skoraj vsak preide v kako skulpturo, so obrnjeni eni proti drugim, in glave gledajo drug drugega, in dajejo vtis, da miru niso nasle, kot da se vedno morajo potrjevati, da so njih koraki bili tezji in usodnejsi kot drugi in si med sebi enakimi se vedno iscejo mesto pri koritu. In v sredo se bodo morali tam se bolj stisniti in prerivati, saj se danes tiho in glasno govori, da bo tam pokopan Jelcin, tam, kjer so ze Hruscev, Tolstoj, Cehov, Gogolj, Majakovski, Bulgakov ipd. Tako bo drugo leto tudi on, a v pasivni vlogi, delezen obreda takoj po veliki noci, ko bliznji prineso pirhe in kruh in to pojejo na grobu svojih. Na grobu pa potem ostanejo koscki jajc in drobtine, tako da tudi pokopani dobijo dar velike noci, predvsem pa lepo muziko ptickov, ki jih ta obicaj osrecuje.

In nekateri se 'zivijo' v rozcah....

Uau! Poglej ven!

Paklonaja gora

Eden redkih "nepriljubljenih" placev v Moskvi je zame Metro Park pobjede. Saj sam park mi ni nič naredil, še prav simpatičen je, a ker moram vsakič na tisti konec mesta urejat registracijo (svojo, Uroševo, vseh gostov...) mi ta ploščad nekako ni več privlačna. No, v petek sva šla spet tja, uredit moje podaljšanje registracije (spet 75 evrov), a sva si vzela na izi in se res sprehodila še malo po Poklonaji gori. Pa sem bila čist presenečena, ker z nobenim od gostov (žal) prej nisem šla "za ovinek". Pa je tam veeelik lep park, ful navdušencev rolanja, sprehajalcev, spomenikov...

O čem pišejo

Kadar mi uspe priti do svojega izvoda, berem (listam ;) brezplačen dnevnik Moscow Times. Tak za hec danes še z vami delim nekaj zanimivih naslovov zadnjih dni:

• Zaradi nemogočih prometnih razmer trpi družabno življenje Moskvičev
• Razbremenimo Moskvo! Arhitekt Hazanov predlaga gradnjo nove prestolnice
• Bodo v Čukotki prekinili 50 letno prepoved pobijanja polarnih medvedov?
• Zlati skalpel najboljšim ruskim lepotnim kirurgom
• Rusija - najnevarnejša država za letalski promet: lani 308 žrtev petih nesreč
• Rusi izjemno spolno aktivni, pred njimi le še Grki in Brazilci
• Hitlerjev rojstni dan - tujim študentom odsvetovano gibanje po etnično nestrpni Moskvi
• Pa še za piko na i: Slovenski predsednik znan po svojih fintah

Zurab Tsereteli

Včeraj mi je odpadlo nekaj pouka in sem si pustila zalutat. No, ulica sprehoda ni bila izbrana slučajno, saj sem vedela, da je na Prechistenki ena dobra gostilna, pa še blizu luksemburške ambasade je bilo, kjer smo pa včeraj imeli en IWC sestanek v zvezi z dobrodelno dejavnostjo društva. Skratka, ko sem že mislila, da ne bom našla te restavracije Galerija hudožnika, se je pred mano kar naenkrat pojavila. V krasnem ambientu poslikanih sten in raznovrstnih sobanc sem si tako privoščila ruski bife (ki mu Rusi pravijo Švedski stol:) in se prav lepo nauživala, pa še za pošteno ceno okusno najedla. Vedela in videla sem, da je zraven te restavracije še galerija Zuraba Tseretelija, za katerega sem že slišala, a v resnici o njem nič vedela. Pa sem šla še tja.
Paf. Me je čisto šokiralo. Ogromen razstavni prostor, noro dobri kipi in modeli kipov, ki so v bistvu veliki spomeniki po Moskvi in po svetu, ogromno slik, prijetno pobarvane stene, za spremembo prijazne babuške čuvajke, nore ideje, super galerijska trgovinca in pa ful zanimiva banketna hala z ogromnim odštekanim jabolkom, v katerem stojita Adam in Eva, vsa njegova notranjost pa je obložena z reliefi ljubimkajočih se parov. Lahko sedeš na klopco in gledaš. In čutiš. Impresivno.

Seveda sem potem doma še malo raziskala o tem, med Rusi sicer nepriljubljenem, umetniku in bila presenečena nad njegovo produktivnostjo in v oko vpadajočimi stvaritvami. Naj rečejo, kar hočejo, da je "dvorni umetnik", da ima veze, da je privilegiran, da je ljubljenec župana in predsednika, da je kip Petra Velikega grd, da, da... Meni so njegove stvaritve načeloma všeč. Po Moskvi sem jih v zadnjih mesecih nevede srečevala in občudovala, jih fotografirala ali pa vsaj komentirala... Vsekakor so njegovi kipi vedno pritegnili mojo pozornost. Ta še živeči Gruzijec že dolga leta živi in ustvarja v Moskvi in za seboj bo gotovo pustil bogato zakladnico - nekaterim v jezo, drugim v občudovanje.

Jaz pa še kar ne morem verjeti, da je en in isti človek ustvaril kip Petra Velikega, obelisk na Poklonaji gori, tiste konje v Aleksandrijskem sadu, vse tiste mozaike in sam načrt Maneža - s kupolami podzemnega šoping centra vred, da je on naredil tisto skulpturo z živalmi, ki smo jo v nedeljo občudovali v živalskem vrtu, poslikal notranjost prekrasne cerkve Krista Spasitelja, da je on naredil tisto sliko iz ploščic v metroju Parka pobjede, da so bili odlični kipi, ob katerih sva se novembra pred muzejem moderne umetnosti fotografirala, njegovi... Skratka, že ves čas je bil prisoten, le da tega nisva vedela. Dobro jutro! No, bolje pozno kot nikoli.

Pa sta šli

"...pot je bila vredu - ce samo pomislim, da sem se danes peljala z vsemi skoraj moznimi prevoznimi sredstvi - od vlaka, metroja, avtobusa, letala, avta, kolesa... tega sigurno ne dozivim vec..." je med drugim napisala Cirila... in iz Most v Moskvo poslala tole lušno slikco, ki smo jo na naš zadnji skupni dan škljocnili pod mostom na Krimskem valu.

V ponedeljek zvečer še v St.Peterburgu, v torek že v Moskvi in v sredo kar v Komendi/Kranju... Če to nista eni super popotnici! Pa še tolko sta prehodili in tako pozorno opazovali, da sva se še midva marsikaj naučila in marsičesa zavedla. Pa ti najini gosti so res zakon!

Moskovski ZOO

V nedeljo smo se odpravili na sončen živalskovrtski sprehod. V skoraj samem centru mesta se namreč nahaja precej velik in živalsko pester Zoo. Čeprav ima luškane potke in jezera in hiške in mostičke, je na splošno bolj bogo vzdrževan, na določenih mestih prav zanemarjen. Tudi vseh živali nismo videli - malo zato, ker se nam za delfine ni dalo doplačat, malo zato, ker smo en vogal spregledali, malo pa tudi zato, ker so se živali skrivale po svojih hišah in votlinah - pred soncem in pred večtisočglavo množico glasnih in radovednih sprehajalcev, ki so, kot mi, želeli malo "v naravo". Še nekaj pozerjev:

.

Sicer pa me po tej nedelji sploh ne bo več čudilo, če naletim na oglas:
Prodam stanovanje v centru Moskve.
Razgled prekrasen, smrad preglasen.
Šifra: Zbujanje s sloni