Komenda

Najin prvi vikend v Komendi. Moram priznati, da je več kot zanimivo. Začelo se je s petkovim večerom, ko sva se – na vabilo malteškega viteza ;) – peš odpravila na koncert etno glasbe v kulturni dom. Publike sicer ni bilo ravno dosti, prireditev pa res na nivoju. Super glasba in zabaven povezovalni program. Pa saj se ti mora prikupiti! Ampak najbolj imenitno od vsega je bilo, ko sva potem, kar pes, odšla v najin dom. Tako nerealno. A to je zdaj res to? A tukaj sva doma?! Potem pa Uroš pred časopise, jaz pa pred knjige. Medene vselitvene dni okus po strokovnem izpitu greni…

A se ne damo :)
Pravo dogajanje pa se šele začenja. Kmetijsko – živilski sejem ravno ta vikend poteka za ovinkom in ljudje se valijo z vseh koncev in krajev. In valijo se mimo mojega okna. Ful smešen občutek – jaz se učim, mimo pa neprestano hodijo ljudje in se vozijo avtomobili. Tako, brez zaves, sem kot na razstavi.
In ko se je včeraj zvečer umirilo, ker je sonce odsijalo in se je vlil dež, sejem pa je zaprl svoja vrata (ki jih, ker je na prostem, seveda nima), se je akcija šele prav začela. Vse polno avtomobilov je parkiralo okoli najine hiše, ljudje so zvonili in spraševali, če je ok… da je vse okoli vse zaparkirano… »Šopek za mami« je bila narodnozabavna prireditev, ki je privabila ogromno ljudi v športno dvorano zraven najine hiše. Sem si skuhala čajček in na balkonu prisluhnila prvim komadom. Šest ur (!!!) so peli in plesali in sploh nisem mogla verjeti, da je to tak veeeliiik dogodek. Hkrati pa sem se spraševala, kako lahko tako dolgo uživajo ob eni – tej – zvrsti glasbe… Kot da bi moja razmišljanja slišali do dvorane – zadnja runda je bil venček dalmatinskih in takrat sva midva že pod odejo čakala, da bo ob dveh ura tri.
Danes je nov dan. Po radiu govorijo o soncu. Do nas še ni prišlo. Sejem pa je v polnem zagonu. Uroš prodaja igrače. Pod mojim oknom pa se vali na stotine ljudi, ki jih sploh ne gane, da ima Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli 53 členov… Srečneži.

PS

Tale zapis nima nobene zveze z Rusijo in verjetno tudi nihče več nikoli ne bo zašel na to stran, a danes se mi je prav luštalo pisati. Po dolgem času me je zgrabilo... Je čas za nov blog? ;)