Gosudarstveni Univezalni Magazin

Ali bi verjeli, da so v tem svetlečem šoping centru v čistem središču Moskve (pozorno oko namreč ob snežinki opazi še katedralo in del Kremlja), torej v centru, polnem dragih in imenitnih trgovin, stranišča na štrbunk (čučalice?). Pa še plačati jih je treba! Mene je skoraj kap, ko sem s plaščem, kučmo, veliko vrečo z darili in težko torbo z laptopom odprla vrata in hotela vstopiti v wc, pa sem skoraj direkt v luknjo štrbunknila. Ampak ko je sila, je sila, izbire ni bilo. Tako mi je, kislemu obrazu navkljub, le uspelo razveseliti svoj hrepeneči mehur, toda... mamma mia...

Gledališčila

V soboto sva se odpravila na balet - vsa srečna, da sva tik pred zdajci uspela ugodno kupiti še zadnji dve karti za predstavo. Žal sva hitro ugotovila, zakaj sta bili tako poceni :( Pa no, saj se je več kot pol odra videlo ;) Scena je bila res dobra in predvsem snežinke so naju navdušile (če jih že v resničnem življenju ni:). Vzdušje je bilo praznično, predstava ravno prav dolga, glasba Čajkovskega pa zelo prijetna za uho. Tudi koreografije so bile posrečene in kostumi pisano dovršeni, kolikor sva jih pač lahko videla iz tiste ž vrste, kjer tudi daljnogledek ž kvalitete seveda nič ni pomagal.

Pa še prikaz kontrastov v gledališču: elegantni kristalni lestenci in sproščene Američanke, ki so se v pavzi poknile kar na tla svetlečega foyerja...

Poskus sončnega dne

Pa saj nisva mogla verjeti svojim očem! A je to res sonce?! Jaz sem popevaje skočila iz postelje in Urošu je šlo kar malo na smeh. Po dolgih dolgih dnevih sive megle so se okoliški bloki sramežljivo zalesketali v soncu. Še sreča, da sva se zbudila dovolj zgodaj. Ob enajstih o tako želenem sončku ali vsaj jasnem nebu ni bilo več ne duha ne sluha :(.

Kje si, čitalnica filofaksa?!?

Kdo bi si mislil, da se mi bo kdaj milo storilo po tisti kletni sobi s čudno osvetljavo in zaspanimi vibracijami?!? Pa se mi je. Včeraj je bila taka čitalnica točno to, kar sem potrebovala - mizo, mir in vtičnico za prenosnika. Jok brate, odpade.

Da ne bi rabila med jutranjimi in večernimi tečaji hoditi domov, sem se namreč odločila ostati kar v mestu in se nekje tam v miru pripraviti na naslednje učne ure. Nekje pač. Bom že našla kako knjižnico. Kao. Mission impossible.

1.poskus: Lingvistična univerza

Ker je situirana tik ob firmi, kjer poučujem angleščino, bi bila to idealna možnost - če bi le uspela do njihove čitalnice. Po pregovarjanju z varnostnikom, no, dvema, pokličejo direktorico (!) knjižnice, s katero potem vodim 15 minutni rusko-nemški pogovor, da bi ji dopovedala, da si sploh ne bom ničesar sposojala, da si želim le dostop do čitalnice, kjer bi dvakrat na teden študirala. Sicer prijazna knjižničarka se opraviči, da pač ne gre, da je vstop v stavbo dovoljen izključno študentom te fakultete in da bi si morala urediti neko uradno dovolilnico in oh in ah komplicirano. Nič ne bo. Napoti me na drugo lokacijo.

2.poskus: Leninova biblioteka

Največja mestna knjižnica, javna in tako vsem dostopna, je dve metro postaji stran. Pa ajde. Se pač zapeljem, samo da najdem nekaj. Seveda nihče ne govori angleško. Ko končno pridem do pisarne, kjer tudi informatorka govori le rusko, izvem, da se vpišem sicer lahko, da pa nimajo elektrike za laptope. Malo kislega obraza se sprijaznim - vsaj za dve uri lahko grem delat. Nakar me še obvesti, da nikakor ne smem s sabo v knjižnico nesti nobenih svojih knjig. Halo?!? Torej se tukaj le ne morem pripravljat. Ja nič, adijo. Napoti me na tretjo lokacijo, čisto blizu. Kao.

3.poskus: Gogoljeva knjižnica

Po dvajsetih minutah hoje končno stojim pred totalno utrujeno stavbo, okna prelepljena s kartoni, Gogoljeva spominska blošča vsa umazana od betona in že tretja oseba, ki mi jo uspe ustaviti, mi reče, da ne ve, kje bi tukaj lahko bila knjižnica. V četrto le izvem, da stojim pred njo. Seveda jo pravkar obnavljajo in je vse v razsulu, še prav posebej pa visi obvestilo, da je čitalnica zaradi tehničnih razlogov zaprta. Tudi tukaj torej ne bo nič.

4.poskus: Kafič

Razočarana nad knjižnično ne-ponudbo se z desetkilsko torbo (laptop + knjige) šepavo zavlečem v Kofihaus. Prostora je dovolj, galama znosna, natakarji prijazni. Res, da je precej drago (za vročo čokolado dala 1200 sit, ni čaja pod 700...), a pač ugotovim, da imam več denarja kot energije ;) Tam obsedim, se ob zastonj cajtngu spočijem in nato pričnem delat. Aleluja.

...

Za naslednji teden pa si bo vseeno treba kaj drugega zmislit.

Zimski bazar

Mednarodni ženski klub vsako leto po številnih državah sveta organizira dobrodelne zimske bazarje. Tudi v Ljubljani tak sejem vsako leto poteka, čeprav ga sama še nikdar nisem obiskala (ga je kdo?). Na moskovskem sem tokrat imela priložnost sodelovati kot prostovoljka, ki je izza slovenske stojnice prodajala izdelke, ki so jih v ta namen podarila naša podjetja. Moram rečt, da so šli najbolj v promet Perseni, Linex in Imunal, čeprav smo v končni fazi prodale prav vse - od kristala Rogaške do panjskih končic in Argo paštete. Se je bilo pa tudi strašno zanimivo sprehoditi naokoli in pokukati še k drugim stvarem in predvsem k drugim ljudem.

Kdaj si prvikrat kako stvar naredil zadnjič?

Recimo, da si res želiš od točke A do točke B, ker te na točki B čaka pijača pri ambasadorjevih doma, v zahvalo za pomoč pri zimskem dobrodelnem bazarju. Potem pa si zviješ gleženj in bi te to kao naj ustavilo. Jok brate, če si res želiš, si res želiš. Nogo namočiš, našpricaš, zaviješ, varno obuješ in odskakljaš do taksija. Se ti dogodek pač zdi vreden denarja in energije.

Ko si po dveh urah (!!!) vožnje šele nekje na pol poti (z metrojem bi bil tam v natanko 10 minutah!), ujet v nepopisno gužvo mesta, kjer se ob šestih vsi nekam premikajo, ugotoviš, da nima smisla, da boš na cilju fuuul prepozno, da se ne splača in tudi ne spodobi. In taksist obrne in te odpelje do najbližje metro postaje. Ko mu poveš, da ne greš v center, temveč nazaj domov in da greš kar z metrojem, ker je on čisto predrag, ta uvidi, da mi je res hudo, da me noga res boli in da je njegov taksimeter, ki služi predvsem s čakanjem, res krut, in reče, da me za ta isti denar on zapelje nazaj domov. Še so dobri ljudje na svetu. Kar na jok mi je šlo. Predvsem zato, ker se mu z mojo kilavo ruščino še prav zahvaliti nisem znala. Podarim mu bombonijerico, namenjeno moji današnji nesojeni gostiteljici. Tako sem po dveh urah in pol spet nazaj na domačem dvorišču, žalostna zaradi zamujenega druženja, utrujena zaradi tihe vožnje z le rusko govorečim taksistom in lažja za deset tisoč tolarjev.

Nikoli, ampak res nikoli več z avtom v gužvo proti centru.

Kaj šele s taksijem.

Apteka

Ma v tej Moskvi ni ničesar več kot je lekarn. (No, v bistvu je trafik in trgovinic s svežim cvetjem res še parkrat več.) Vsakih par stavb te pozdravi zeleni znak Apteka. Tukaj v najini bližnji okolici, kjer sicer ni skoraj ničesar, so vsaj tri. Nisem še ugotovila zakaj. Ali so res toliko bolj bolni ali je moderno biti lekarnarca ali se s tem kaj služi... Nimam pojma. Vem le, da je ta nama najbližja odprta 24 ur in da skozi kdo vstopa ali izstopa.

Žal danes tudi jaz.

Zdrastvujte. Izvinite pažalsta, meni nužan... (potem pa kriljenje z roko okoli zapestja druge roke). Očitno sva se razumeli, čez par trenutkov mi prinese bint. Vzamem kar tri, nikoli ne veš.

No, ves ta uvod zato, da vam povem, da sem danes očitno vstala z levo nogo. In da bom jutri definitivno vstala z levo nogo. Ker imam na desni zvit gleženj. :(

Neka butasto mala luknja v asfaltu pred najinim blokom je bila kriva, da sem danes minutko čez sedmo zjutraj obležala na kolenih, ena noga čudno spodvita, druga sredi nepopisnih akrobacij, torbica, torba z laptopom in kučma pa v luft. Ko sem se pobrala, in pobrala še vse, kar je na vse strani neba padlo od mene, sem stisnila zobe in nadaljevala pot v službo. Prvi teden si pač ne moreš privoščiti rumenega kartona, a ne da? Tja sem še že prišepala, nazaj pa je bila že čista kriza. Še zdaj mi ni jasno, zakaj nisem vzela taksija. Popoldne je ta moj nesrečni gleženj toliko boleče zatekel, da sem le morala odpovedat večerni tečaj, pa rumeni karton gor al dol. Zdaj pa po eni nogi skačem na relaciji led, wc, postelja in čakam na boljše cajte.

Kopanje v bazenih

1. Verzija (SLO):
Zelja poraja odlocitev... in vzames kopalke, se odpeljes, kupis karto, se preobleces in zarijes v vodo... pokukas ven, potem pa kako urco mlatis vodo in to ti je edina skrb....

Kaj pa povzroci strah?

Mogoce vecjo potrebo po varnosti, vecjo potrato casa in temu posledicno denarja, zivcev in drugih nam ljubih stvari...

... in 2. verzijo (RU):

Zelja poraja problem... gres k dohtarju, placas, napravis pregled in teste svojega zdravstvenega stanja, cakas na rezultat in sele s tem pildkom sledis 1. veziji... No, sva bla opomnjena, da je to Rusija in da lahko vse to tudi preskocis in nekomu pac mal vec placas. Pol pa se sprasujem, koliko te taka placana varnost sciti... in al je zdaj mlatenje vode v katerikoli verziji sploh brezskrbno...

No, tuki se pac ne mores kar tako vrat na nos letet mal skopat.

Snežinke

Po dolgem času zunaj spet naletava sneg. Pred petnajstimi minutami se snežinke še niso mogle odločiti, ali bi padale dol ali bi padale gor. Pa tako redko je kaka priplesala mimo mojega okna, da se je zdelo, da sem na baletu z eno balerino. However, zdaj je zunaj pravi pravcati ples snežink in lahko bi rekla, da plešejo v desno. To njihovo vodoravno padanje, ki sploh ni padanje, temveč potovanje proti prvi oviri, me opozarja, da zunaj piha in da se bo treba toplo zaviti in pod kapo skriti. Medtem ko jaz pesnim, so se snežinke odločile, da gredo zdaj v levo, zato predvidevam, da so pravkar šle iste spet mimo mojega okna. Če se še v tretje srečamo, jih povabim na čaj.

Iz radijskega zvočnika pa pravkar odmeva Oh I wish it would rain now down on me... Ne, meni pa so snežinke vseeno ljubše od dežink.

Glavolomka

Bila, ni bila in spet je,
stoji v Moskvi in ob Moskvi,
zraven pa Rdeci trg in prav taksen oktober,
spomin Napoleona, simbol preporoda RU cerkve, sramota Stalinu in ponos Jurija Luzhkova....

kaj je to?

........Cerkev Krista Spasitelja
PS.
Bila grajena v zahvalo za zmago nad Napoleonom od 1839-1881. Bolsheviki so jo razmontirali, Stalin pa 3 leta kasneje l. 1933 zrusil, da bi tam postavil neboticnik 'Hiso Sovjetov' s 100 m kipom Lenina iz aluminija na vrhu (promotor RU rezima, kjer bi ziveli vladni usluzbenci). Zaradi tehnicnih tezav pa so potem zgradili mestno kopalisce. 1990 leta pa so tam zgradili kopijo prejsnje cerkve iz granita in marmorja kot ozivitev ortodoksne cerkve po komunisticnem rezimu. Je najvecja v RU.

Midva bila tam in potem komaj za komaj najdla izhod iz kar naenkrat zaprtega dvorisca.

Holod, Golod & Dviženje

Porfiry Ivanov (1898 — 1983), alternativni zdravilec, samozvani ucitelj in doktor, sicer brez formalne izobrazbe. Do svojega 35 leta zivel ljudem obicajn lajf, potem pa zbolel za levkemijo, bil iz bolnice poslan domov umret, ker so zdravniki nad njim dvignili roke. V izogib bolecinam je hotel naredit nekonvencionalen samomor... sel pri -20 pod slap se mocit in tak po snegu sprehajat, da bi staknil pljucnico in hitreje podlegel. Da bi bil ziher, je ta obred ponovil 2 krat na dan. In kaj se je zgodlo... tip je ozdravel. Od takrat naprej so bile njegov statusni simbol (ne glede na letni cas) in edina stvar, ki jo je poleg dolgih las in brade se nosil: kratke hlace. Izoblikoval je svoj moto zdravega zivljenja: holod, golod in dvizhenje (hlad, lakota in gibanje). S tem nacinom je stevilne cudezno ozdravil. Ko pa se je zacel naval ljudi lacnih zdravja (njihovo zbiranje je bilo prepovedano, za kar so pred njegovo hiso skrbeli policaji), so ga spravili v psiho bolnico... kao shizofrenik, kjer je po intervalih prezivel 19 let. Ko so ga v starosti 80 let spet dali domov umret, se je tokrat na pobudo ljudi, katerim je pomagal, spet oprijel svojega mota in si podaljsal zivljenje za dobre 3 leta.

...

No, vse to in se vec sem pobral iz dokumentarca... in seveda se sam mal poprakticiral... in glejga zlomka, zadeva deluje!

...

Wanna try it?

Še malo o metroju

Čeprav sva že pisala o lepih moskovskih metro postajah, o gneči na metroju, celo metro karta je na blogu objavljena, sem spet pri tej temi. Ravno danes sem razmišljala, kako res ne bi želela biti v Moskvi noseča, kako ne bi želela tukaj imeti majhnega otroka, kako ne bi želela tukaj biti stara... in to vse zaradi tega gužvastega, zatohlega metroja, ki sploh nima dvigal za invalide in otroške vozičke. No, pol pa v Moscow Timesu naletim na članek, iz katerega tu navajam nekaj zanimivih podatkov:

• Moskva ima 12 milijonov prebivalcev (leta 1990: 8,8 milijona) + 2/3 milijone dnevnih migracij iz okolice v mesto,
• metro ima 12 linij, 172 postaj (New York 478) in 279 km prog (London 408 km),
• zgrajen je bil za 5 milijonov potnikov dnevno, zdaj se jih vozi skoraj 9 milijonov dnevno (v Londonu okoli 2,5 milijona),
• med 7. zjutraj in 8. zvečer je v metroju vedno vsaj 400.000 ljudi,
• največja gneča je med 8. in 9. zjutraj ter 6. in 7. zvečer, ko je v podzemlju okoli 880 000 ljudi; čeprav pride nov vlak na postajo tudi vsakih 30 sekund, je včasih treba čakati na dva, tri vlake, da prideš gor,
• midva (nevede) živiva na eni od dveh najbolj prometnih linij – lanskoletno povprečje je čez 1 300 000 potnikov na dan!

No, pol pa ti srečaj znano faco! :) Neca Falk bi zapela vsi ljudje hitijo, v panje, kjer živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna...