Apteka

Ma v tej Moskvi ni ničesar več kot je lekarn. (No, v bistvu je trafik in trgovinic s svežim cvetjem res še parkrat več.) Vsakih par stavb te pozdravi zeleni znak Apteka. Tukaj v najini bližnji okolici, kjer sicer ni skoraj ničesar, so vsaj tri. Nisem še ugotovila zakaj. Ali so res toliko bolj bolni ali je moderno biti lekarnarca ali se s tem kaj služi... Nimam pojma. Vem le, da je ta nama najbližja odprta 24 ur in da skozi kdo vstopa ali izstopa.

Žal danes tudi jaz.

Zdrastvujte. Izvinite pažalsta, meni nužan... (potem pa kriljenje z roko okoli zapestja druge roke). Očitno sva se razumeli, čez par trenutkov mi prinese bint. Vzamem kar tri, nikoli ne veš.

No, ves ta uvod zato, da vam povem, da sem danes očitno vstala z levo nogo. In da bom jutri definitivno vstala z levo nogo. Ker imam na desni zvit gleženj. :(

Neka butasto mala luknja v asfaltu pred najinim blokom je bila kriva, da sem danes minutko čez sedmo zjutraj obležala na kolenih, ena noga čudno spodvita, druga sredi nepopisnih akrobacij, torbica, torba z laptopom in kučma pa v luft. Ko sem se pobrala, in pobrala še vse, kar je na vse strani neba padlo od mene, sem stisnila zobe in nadaljevala pot v službo. Prvi teden si pač ne moreš privoščiti rumenega kartona, a ne da? Tja sem še že prišepala, nazaj pa je bila že čista kriza. Še zdaj mi ni jasno, zakaj nisem vzela taksija. Popoldne je ta moj nesrečni gleženj toliko boleče zatekel, da sem le morala odpovedat večerni tečaj, pa rumeni karton gor al dol. Zdaj pa po eni nogi skačem na relaciji led, wc, postelja in čakam na boljše cajte.