Kdaj si prvikrat kako stvar naredil zadnjič?

Recimo, da si res želiš od točke A do točke B, ker te na točki B čaka pijača pri ambasadorjevih doma, v zahvalo za pomoč pri zimskem dobrodelnem bazarju. Potem pa si zviješ gleženj in bi te to kao naj ustavilo. Jok brate, če si res želiš, si res želiš. Nogo namočiš, našpricaš, zaviješ, varno obuješ in odskakljaš do taksija. Se ti dogodek pač zdi vreden denarja in energije.

Ko si po dveh urah (!!!) vožnje šele nekje na pol poti (z metrojem bi bil tam v natanko 10 minutah!), ujet v nepopisno gužvo mesta, kjer se ob šestih vsi nekam premikajo, ugotoviš, da nima smisla, da boš na cilju fuuul prepozno, da se ne splača in tudi ne spodobi. In taksist obrne in te odpelje do najbližje metro postaje. Ko mu poveš, da ne greš v center, temveč nazaj domov in da greš kar z metrojem, ker je on čisto predrag, ta uvidi, da mi je res hudo, da me noga res boli in da je njegov taksimeter, ki služi predvsem s čakanjem, res krut, in reče, da me za ta isti denar on zapelje nazaj domov. Še so dobri ljudje na svetu. Kar na jok mi je šlo. Predvsem zato, ker se mu z mojo kilavo ruščino še prav zahvaliti nisem znala. Podarim mu bombonijerico, namenjeno moji današnji nesojeni gostiteljici. Tako sem po dveh urah in pol spet nazaj na domačem dvorišču, žalostna zaradi zamujenega druženja, utrujena zaradi tihe vožnje z le rusko govorečim taksistom in lažja za deset tisoč tolarjev.

Nikoli, ampak res nikoli več z avtom v gužvo proti centru.

Kaj šele s taksijem.