Dan Rusije

Mi pa spet praznujemo! Zaradi današnjega praznika, dneva Rusije, je bila sobota delovna in ponedeljek fraj, tako da je veliko Rusov pobegnilo iz mesta na dače. Tako spokojnega sprehoda si že dolgo nisem privoščila - ulice so bile skoraj prazne, tako nenavadno tihe, da se je slišalo, kako sonce sije. Res je bilo prijetno, domače.

Sem se zato odločila, da bom več hodila in se manj vozila, in se tako od moje ruščine do centra odpravila kar lepo peš.

Ustavila sem se v največji moskovski knjigarni in kako uro uživala med knjigami. Kupila sem en lep blok, pa par ruskih knjižic za učenje jezika, pa še angleški prevod ruske klasike "Dan v življenju Ivana Denisoviča", ker mi je knjiga ravno prišla pod prste. Aleksander Solženicin, velik ruski pisatelj, taboriščnik stalinističnih gulagov, akademik in Nobelov nagrajenec pa je prav danes, pri svojih 88, prejel pomembno državno nagrado - eno od dvanajstih, ki jih je Putin ob prazniku podelil v Kremeljskem dvorcu (nagrajenci so bili iz različnih sfer - znanstveniki, kirurg, balerina, operna pevka, režiser...).

Potem sem se sprehajala dalje, saj sem hotela po eni znani moskovski ulici Varvarki, kjer še nisem bila. Žal je bila prav danes - zaradi prireditev na Rdečem trgu - ulica zaprta :( Naredila sem en veeelik krog, da bi do trga prišla z druge smeri, pa so me tudi tam pričakali policaji. Ker nisem hotela po isti, malo pusti in fejst dolgi ulici nazaj, sem se odločila za zanimivejši transport - ladjico. Cena do naslednje postaje je ista kot do končne, zato sem se odločila kar uživati na sončku palube in se za uro in pol prepustiti ropotanju motorja in super razgledu. Počutila sem se kot na trajektu za Šolto! (Kar je eden največjih komplimentov, kar jih lahko kak moj občutek dobi.)

Aja, čemu praznik? "Izmislil" si ga je Jelcin leta 1991 in slavi rusko enotnost in Rusijo kot samostojno državo, saj je 12. junija 1990 ruski parlament uradno razglasil svojo suverenost. Čeprav ga proglašajo za najpomembnejši državni praznik, pa danes in v dneh prej ni bilo čutiti tistega res prazničnega razpoloženja, v katerem je Moskva žarela ob 9. maju, dnevu zmage. No, seveda so tudi tokrat mesto preplavili plakati in zastave, delili so se trakci z ruskimi barvami, slišali ognjemeti in koncerti. Vsa ta galama pa je bila nekje daleč. V meni je bilo prijetno tiho - sprehajala sem se, vozila, gledala, poslušala, sončila, čitala, razmišljala - in praznik je bil polnik :)

*