Tudi to je Moskva

Včeraj sva se odpravila kupit še karte za vlak za najin junijski izlet v Pitra. Dobila sva se pred Leningradskim vagzalom - torej kolodvorom za Peterburg. Ker sem bila jaz tam prehitro, Uroš pa, saj ga poznate ;), malo prepozno, sem tako kakih 20 minut čakala pred vhodom na kolodvor. Kaj takega v pol leta Moskve še nisem doživela.

Takoj pri izstopu iz metro postaje sem dobila neprijeten občutek - umazano, natrpano s štanti, čuden vonj v zraku, galama, gneča. Kar neki nemir me je navdal in bolj trdno sem se oklenila laptopa. Ker se na tej točki mesta (Metro Komsomolskaja) stikajo trije kolodvori in metro postaja, je to očitno en takih centrov za številne nesrečneže.

.

Jaz še nikoli nikoli v življenju nisem videla toliko beračev, klošarjev, pijancev, bolnikov, invalidov, slepih, iznakaženih. Tam sedijo, se pogovarjajo, kregajo, cartajo, ležijo, prosjačijo, iščejo po smeteh, pijejo pivo, se sprehajajo gor in dol ali pa le v nekem kotu ležijo. Ni bilo nevarno, je bilo pa strašno neprijetno. Še sreča, da je ob pol devetih pri nas še sončno, ker v temi bi bila pa grozljivka.

Zavedla sem se, v kako krasnem, urejenem in prijetnem delu mesta živiva in se gibava ter kako malo stika imava s takimi umazanimi, raztrganimi, pijanimi, lačnimi in vse prej kot dišečimi ljudmi z obrobja. Če bi morala vsak dan na to metro postajo, bi se v Moskvi gotovo drugače počutila in tudi najini slovenski gosti bi dobili čisto drugačen vtis o mestu.

Ta včerajšnja izkušnja mi je odprla oči, me šokirala in razžalostila. Sploh nisem več vedela, kam naj gledam, da se psihično spočijem in pomirim ta nemir v sebi, to čudno mešanico sočutja, pomilovanja, žalosti, jeze, gnusa.

-----------------------
Ne vem, če mi je Uroševa pojava v množici že kdaj prej povzročila toliko veselja in pozitivnih vibracij. Kot sončni žarek je prisijal, jaz pa sem, skrita v njegov objem, spet zaslutila lepoto sveta.

Ojojoj, kako različna so življenja ljudi!, sem v žalostni sreči začutila.