Biti tudi za druge

Danes pa smo bile na čisto drugačnem pohodu - pogledat, kam gredo denar in stvari, ki jih IWC zbira in podarja v dobrodelne namene. In šle smo pogledat, kje in kako se še da pomagati.

Bile smo v javni kuhinji, kjer prostovoljci pomagajo deliti hrano revnim, ostarelim, lačnim ljudem. Neverjetno koliko med njimi je starejših upokojencev, ki si s svojo bogo bogo penzijo drugačnih obrokov sploh ne morejo privoščiti. Potem pa pridejo sem s kupončkom in dobijo juho... špagete želijo kar nekuhane, da si jih bodo lahko doma zvečer pripravili. Žalostna družba.

Bile smo tudi v eni največjih moskovskih bolnic in si ogledale oddelek za opekline, ki je centralni te vrste v državi. Sem tudi pripeljejo vse urgentne in najtežje primere. Zdravnik nas je popeljal skozi in kazal, kaj vse je že bilo kupljeno z denarjem IWC. Videle smo otroke, stare do 15 let, ki so, nekateri skupaj s starši, preživljali dneve na oddelku bolnice. Baje ogromno dečkov, starih od 5 do 10 let, ki so se igrali z ognjem :(

Oh ja, najhuje pa je bilo v sirotišnici, Baby house po angleško, Dom ribjonka po rusko... v vseh jezikih pa žalostno žalostno. V tem domu živi okoli 100 otrok, starih od 0-4 let. Vsi so brez staršev - ti so jih ali zapustili ali pa so jim bili otroci odvzeti. Okoli 40% otrok ima kako težjo bolezen oziroma handikep - največ jih je z Downovim sindromom. Seveda smo pokukali tudi v sobe in ne, ni bilo lahko. To pa ti res srce poka. Take male štručke... pa veš, da so na začetku življenja, pa to kakega življenja! Številne med njimi menda posvojijo družine, a me prav zanima, koliko jih vzame bolnega otroka... No, tukaj rabijo prostovoljke. In danes so dobili eno.