Jelcin gre....tja

Netipicno pokopalisce, posajeno s stevilnimi drevesi, daje zavetisce, streho in naravnejsi videz. In kako se je lepse sprehodit ali pa posedet v takem okolju kot pa pri nas, ko dobesedno strlis in izstopas in dobis obcutek, da moras kar it, ko se nekoga vidis, ki je prisel po istih potih.

Koraki upocasnjeni, s pogledem pogreznjenim v tla ali rezajocim skozi nebo, iscoc spokoj...tako se ponavadi sprehodimo po domu tistih, ki jih ni vec med nami, tistih, ki so si vecni spokoj nasli, tistih, ki jim je bil odmev teh korakov domac in ljub.
Nekako tko izgleda po domacih logih, drugod pa ostane le spostovanje, razumevanje in spokojna tisina. Takisto je tudi na pokopaliscu (kladbišču) v Novodevicnem monastiru. Le ta je nekako bolj hochstaplerski, za velike zivine, ki pod ruso najdejo ravno toliko mesta, kot povprecki, nad njo pa se dviga grob (mogila), ki bolj spadajo v kak muzej. Grobovi, skoraj vsak preide v kako skulpturo, so obrnjeni eni proti drugim, in glave gledajo drug drugega, in dajejo vtis, da miru niso nasle, kot da se vedno morajo potrjevati, da so njih koraki bili tezji in usodnejsi kot drugi in si med sebi enakimi se vedno iscejo mesto pri koritu. In v sredo se bodo morali tam se bolj stisniti in prerivati, saj se danes tiho in glasno govori, da bo tam pokopan Jelcin, tam, kjer so ze Hruscev, Tolstoj, Cehov, Gogolj, Majakovski, Bulgakov ipd. Tako bo drugo leto tudi on, a v pasivni vlogi, delezen obreda takoj po veliki noci, ko bliznji prineso pirhe in kruh in to pojejo na grobu svojih. Na grobu pa potem ostanejo koscki jajc in drobtine, tako da tudi pokopani dobijo dar velike noci, predvsem pa lepo muziko ptickov, ki jih ta obicaj osrecuje.

In nekateri se 'zivijo' v rozcah....