V rožicah za najinim domom

Photo Buki

Zdaj se pa začenja akcija :)

Trenutno stanje :)

Malo ruske glasbe

Danes me je dragi zasipal z linki in ker sem navdušena nad izborom in raznežena ob spominih, jih moram nekam dati. Pa se mi zdi, da na ta blog čisto pašejo :) Here they come:

• У природы нет плохой погоды

• Я спросил у ясеня

• Мне нравится что вы больны не мною

• Vashe Blagorodie,Gospoja Udacha

• Ochi Chernye

• Катюша

• esli v serdce

• Nikak

• Privet
  
  
• Отпускаю
  
  
• МакSим - Ветром стать

• Dyevochka Kotoraya Hotela Schastya
  

• Ostanus

• Znaesh li ty

Od aprila do januarja

Srečno novo leto!

Toskanski poljub :)

Travelling with my honey and moon

One day in September

Svoji srci sva povezala za vedno -

za vse dni, za vsa leta, za večnost.

Happy countdown :)

Komenda

Najin prvi vikend v Komendi. Moram priznati, da je več kot zanimivo. Začelo se je s petkovim večerom, ko sva se – na vabilo malteškega viteza ;) – peš odpravila na koncert etno glasbe v kulturni dom. Publike sicer ni bilo ravno dosti, prireditev pa res na nivoju. Super glasba in zabaven povezovalni program. Pa saj se ti mora prikupiti! Ampak najbolj imenitno od vsega je bilo, ko sva potem, kar pes, odšla v najin dom. Tako nerealno. A to je zdaj res to? A tukaj sva doma?! Potem pa Uroš pred časopise, jaz pa pred knjige. Medene vselitvene dni okus po strokovnem izpitu greni…

A se ne damo :)
Pravo dogajanje pa se šele začenja. Kmetijsko – živilski sejem ravno ta vikend poteka za ovinkom in ljudje se valijo z vseh koncev in krajev. In valijo se mimo mojega okna. Ful smešen občutek – jaz se učim, mimo pa neprestano hodijo ljudje in se vozijo avtomobili. Tako, brez zaves, sem kot na razstavi.
In ko se je včeraj zvečer umirilo, ker je sonce odsijalo in se je vlil dež, sejem pa je zaprl svoja vrata (ki jih, ker je na prostem, seveda nima), se je akcija šele prav začela. Vse polno avtomobilov je parkiralo okoli najine hiše, ljudje so zvonili in spraševali, če je ok… da je vse okoli vse zaparkirano… »Šopek za mami« je bila narodnozabavna prireditev, ki je privabila ogromno ljudi v športno dvorano zraven najine hiše. Sem si skuhala čajček in na balkonu prisluhnila prvim komadom. Šest ur (!!!) so peli in plesali in sploh nisem mogla verjeti, da je to tak veeeliiik dogodek. Hkrati pa sem se spraševala, kako lahko tako dolgo uživajo ob eni – tej – zvrsti glasbe… Kot da bi moja razmišljanja slišali do dvorane – zadnja runda je bil venček dalmatinskih in takrat sva midva že pod odejo čakala, da bo ob dveh ura tri.
Danes je nov dan. Po radiu govorijo o soncu. Do nas še ni prišlo. Sejem pa je v polnem zagonu. Uroš prodaja igrače. Pod mojim oknom pa se vali na stotine ljudi, ki jih sploh ne gane, da ima Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli 53 členov… Srečneži.

PS

Tale zapis nima nobene zveze z Rusijo in verjetno tudi nihče več nikoli ne bo zašel na to stran, a danes se mi je prav luštalo pisati. Po dolgem času me je zgrabilo... Je čas za nov blog? ;)

Kresna noč v Piteru

Saj bi kaj napisala, a so naju množice zadrževale v St. Peterburgu ;)
.

Najkrajša noč leta na Nevskem prospektu - pogled gor in dol.

Pa še košček programa, namenjenega predvsem zaključku šolskega leta in vipustnikom, ki jim je po enajstih letih šolanja "odzvonilo".

.

Koprc? Koper? Xy?

Evo, še malo kuhinjske Rusije ;) V naši trgovini sploh ne morem kupiti peteršilja, če zraven v kompletu ne vzamem še kopra. Žal pa ta rastlinca potem vedno roma direktno v koš, ker nobeden od naju ne mara njenega okusa :(. A mi v Sloveniji sploh uporabljamo to? Kam pa ga dodamo? Ker Rusi so čisto nori na ta ukrop. Najdeš ga praktično v čisto vsaki solati, juhi, v precej omakah, kot dodatek k pečenemu mesu... Skratka - ruski kralj začimb :) Ali se pa samo nama tako zdi, ker ga ne marava, pol pa je človek bolj pozoren in občutljiv...

Tako, konec kaosa v stanovanju, bluzenja dolgo v noč, sendvičev za kosilo... Mesič je dostavljen - moj dragi je pristal! :) :) :)

Od kefirja do športnih avtomobilov

V četrtek je bil na luksemburški ambasadi zadnji letošnji sestanek Odbora za dobrodelno dejavnost Mednarodnega kluba žensk. Predsednica odbora je bila z zadnjim letom več kot zadovoljna, saj je IWC preko 72 različnih projektov (z zbranim denarjem in s svojimi 130 prostovoljci) na tak ali drugačen način pomagal več kot 7000 ljudem. Več kot 100 000 toplih obrokov je bilo podeljenih pomoči potrebnim, redno obiskovanih precej internatov in sirotišnic, podarjenih je bilo veliko število učnih ur - od angleščine pa do računalništva in šole za življenje, pomoč so dobile bolnice in posamezniki v njih, kupljeni so bili invalidski vozički, plačane operacije otrok, 10 otrok s posebnimi potrebami je s pomočjo kluba našlo svoje rejniške družine, nabranih je bilo ogromno škatel podarjenih oblačil, igrač, pohištva, renovirane so bile prej nevzdržne kopalnice in spalnice internatov... skratka - marsikaj se da!

Nato smo poslušali predstavitev projekta Očeta Ilje, ki malo izven Moskve vodi neke vrste rehabilitacijski center za otroke in mladostnike. Iz različnih virov sponzoriran projekt jim super uspeva. V svojo sredino sprejemajo otroke in mlade s težavami, ki v internatih povzročajo preglavice. Pogoj pa je, da se vsaj na enem področju izkažejo - potem jih lahko doleti ta nagrada - en mesec življenja v centru, kjer jim ponujajo razne tečaje, se z njimi pogovarjajo, jim odpirajo obzorja in jih nato, bojda pogosto 'kot nove', pošljejo nazaj. Center je zelo lepo urejen, hrana je menda odlična, na barvnih stenah visijo umetniška dela, da bi se le mladi res dobro počutili in razvijali svoje potenciale. Imajo tudi številne živali in celo svojo mlekarno, s prodajo mlečnih izdelkov (mmmm, je bilo dobro:) namreč dodatno služijo denar. Prav tako imajo avtomobilsko delavnico, v kateri fantje delajo športne avtomobile. (!) Vse to smo videle na filmčku, ki ga je odlično posnel eden od "neperspektivnih, problematičnih mulcev". Medse sprejmejo tudi najmlajše, ki jim potem iščejo rejniške družine - spoznavajo otroke in starše in čakajo, da se drug v druge "zaljubijo"... pa dobi še eno bitje topel dom. Sam oče Ilja ima 8 rejencev.

Res ga je bilo lepo poslušat in občudovat tako zanesenega in ljubečega. Se bo treba odzvati vabilu in se zapeljati pogledat ta center, katerega vodilo je: vse, kar potrebujejo, je ljubezen.

Prvič na gledališko predstavo

Na operah že bili, na baletih tudi, ampak tisto "ta pravo", meni tako ljubo gledališče pa sva do sedaj popolnoma zanemarila - iz čistega straha pred ruščino, v veri, da "itak ne bi nič razumela".

V nedeljo pa me pokliče Nadežda, recimo ji družinska prijateljica;), če grem z njo na predstavo - da ima ona dve karti in jaz 10 minut časa, da se zrihtam. Pa sem k sreči bila za akcijo.

V lepem in zanimivem gledališču Et cetera (kjer je vsakih nekaj stolov iz druge kolekcije - pokukaj sem) sva gledali komedijo Volkovi in ovce, ki jo je konec 19. stoletja napisal ruski dramatik, realist Aleksander Nikolajevič Ostrovski. Avtor, ki je do Čehova veljal za vodilno osebnost ruskega odra, je bil meni sicer popolnoma neznan, menda sta pa njegovi najbolj znani drami Nevihta in Gozd, med komedijami pa Še tak lisjak se nazadnje ujame. Ne bi vedela. Se mi zdi, da Štavbar o njem ni govoril :)

Predstava v izvedbi Mojstrske delavnice Petra Fomenka, prav tako zelo znanega moskovskega režiserja, je bila super super. Čeprav malo razočarana nad svojim ne-razumevanjem ruščine, sem se precej nasmejala in v prvi vrsti nauživala kakovostne gledališke igre in domišljenih kadrov. Le zakaj sem z obiskom tovrstne predstave čakala tako dolgo?!? Tepka. Bo treba še vse nadoknadit ;)

*

Aleksander Ostrovski je umrl leta 1886, točno na današnji dan
(sem par dni počakala z objavo;).

Dan Rusije

Mi pa spet praznujemo! Zaradi današnjega praznika, dneva Rusije, je bila sobota delovna in ponedeljek fraj, tako da je veliko Rusov pobegnilo iz mesta na dače. Tako spokojnega sprehoda si že dolgo nisem privoščila - ulice so bile skoraj prazne, tako nenavadno tihe, da se je slišalo, kako sonce sije. Res je bilo prijetno, domače.

Sem se zato odločila, da bom več hodila in se manj vozila, in se tako od moje ruščine do centra odpravila kar lepo peš.

Ustavila sem se v največji moskovski knjigarni in kako uro uživala med knjigami. Kupila sem en lep blok, pa par ruskih knjižic za učenje jezika, pa še angleški prevod ruske klasike "Dan v življenju Ivana Denisoviča", ker mi je knjiga ravno prišla pod prste. Aleksander Solženicin, velik ruski pisatelj, taboriščnik stalinističnih gulagov, akademik in Nobelov nagrajenec pa je prav danes, pri svojih 88, prejel pomembno državno nagrado - eno od dvanajstih, ki jih je Putin ob prazniku podelil v Kremeljskem dvorcu (nagrajenci so bili iz različnih sfer - znanstveniki, kirurg, balerina, operna pevka, režiser...).

Potem sem se sprehajala dalje, saj sem hotela po eni znani moskovski ulici Varvarki, kjer še nisem bila. Žal je bila prav danes - zaradi prireditev na Rdečem trgu - ulica zaprta :( Naredila sem en veeelik krog, da bi do trga prišla z druge smeri, pa so me tudi tam pričakali policaji. Ker nisem hotela po isti, malo pusti in fejst dolgi ulici nazaj, sem se odločila za zanimivejši transport - ladjico. Cena do naslednje postaje je ista kot do končne, zato sem se odločila kar uživati na sončku palube in se za uro in pol prepustiti ropotanju motorja in super razgledu. Počutila sem se kot na trajektu za Šolto! (Kar je eden največjih komplimentov, kar jih lahko kak moj občutek dobi.)

Aja, čemu praznik? "Izmislil" si ga je Jelcin leta 1991 in slavi rusko enotnost in Rusijo kot samostojno državo, saj je 12. junija 1990 ruski parlament uradno razglasil svojo suverenost. Čeprav ga proglašajo za najpomembnejši državni praznik, pa danes in v dneh prej ni bilo čutiti tistega res prazničnega razpoloženja, v katerem je Moskva žarela ob 9. maju, dnevu zmage. No, seveda so tudi tokrat mesto preplavili plakati in zastave, delili so se trakci z ruskimi barvami, slišali ognjemeti in koncerti. Vsa ta galama pa je bila nekje daleč. V meni je bilo prijetno tiho - sprehajala sem se, vozila, gledala, poslušala, sončila, čitala, razmišljala - in praznik je bil polnik :)

*

Babji dan

A naj priznam, da mi Rusija že škodi? So me cene zadnjič tako pritegnile, da sem se v salonu naročila še za - pazi to! - pedikuro in manikuro. Razvajanje, skratka. Ko mačkona ni doma, miška pleše ;)

Le da se je tokrat cenenost salona pokazala v polni luči in odšla sem nezadovljna. Ena mlada se me je tako zelo z levo roko lotila, da sem ji skoraj rekla, da vse to pa si res znam sama doma boljše nardit. Nato me je hotela prepričati za oranžno rdeče zlato svetlikajoči se lak za nohte. Za piko na i me je prehitro poslala iz salona, tako da se mi je sveže namazan lak pri priči spacal. Brezveze. Tringelda nič.
Tudi nadaljevanje dneva je bilo zelo "žensko". Jaz ne kupujem pogosto, ko se pa enkrat spravim... ;) Se mi je pač zdel super dan za šoping (kot očitno še pol Moskvičem, ki so se spravili v 'moj' center:) - danes je bil za večino fraj dan, ker imamo jutri praznik).

Ful mi je bilo zabavno opazovati tipe, ki so s svojimi puncami prišli po nakupih. Medtem ko one brskajo med oblekcami in iščejo tisto čisto ta pravo majčko, se oni zdolgočaseno prestopajo z noge na nogo, malo zmedeno gledajo po trgovini in so tako nebogljeni v tem večnem umikanju, skozi nekomu napoti. Joj, kako sem jaz prijazna punca, da to večinoma opravim sama ;)
Druga stvar, ki je danes pritegnila mojo pozornost, so bile številne mame, ki so prišle nakupovat s hčerkami. Je bilo zanimivo opazovati njihove mnenje-iščoče poglede, pogovore, prepričevanja, svetovanja, pa tudi kreganja. Neverjetno, koliko mam in odraslih hčerk se v Rusiji drži za roko!

Tako, če zdaj še katero ulovim na Skypu za dolg klepet ob koščku čokolade, bo pa to res popolni zaključek tega babjega dne:).

Pa ne hodi po temi domov!

... so mi rekli najbližji, v vedenju, da bom dober teden sama. Po temi? To se moraš pa že res potruditi! To fotko je Uroš škljocnil z najinega okna pred parimi dnevi ob 11.30 zvečer.

Danes pa sem se vračala iz gledališča (me je Nadežda peljala na eno super predstavo) in posnela še ti dve slikci - samo za občutek, kako dolgo je pri nas svetlo.

Smo se prejšnji teden ob sedmih zvečer dobili na bowlingu in sploh nismo mogli verjeti, ko smo nekaj čez devet stopili iz stavbe, zunaj pa je še ful sijalo sonce :) Ja, krasni so ti dnevi, ko sonce zelo zelo zgodaj vzide (tako pravijo) in tako dolgo ostane z nami - se Moskva kaže v čisto drugačni luči. I like :) :) :)