Vrooooočiiiiinaaaaa

Samo toliko, da veste, da se mi tu kuhamo. Že dober teden imamo vsak dan okoli 32 in danes bo menda še bolj vroče. Najbolj zanimivo je, da se tudi ponoči sploh ne ohladi kaj dosti, tako da je še ob enih 25 stopinj... Ne morem verjeti, da je to ta ista Moskva, kjer smo se štiriplastno oblačili in skrivali za šale in pod kučme!
Je pa lepo, ker skozi sije sonček in je res tisti filing poletja, takega pravega, splitskega. Jaz sem se že uspela prepričati, da sem kao na dopustu in se sploh več ne sekiram, ko iz klimatiziranih pisarn stopim na totalno sparjene ulice. Z veseljem opazujem pisane oblekce in celotno poletno modno kolekcijo, ki se premika po ulicah, za piko na i pa si privoščim še kak sladoled. :) No, stati med prešvicano množico zatohlega metroja in se z golo roko dotikati tujih golih rok pa niti ni tako zabavno :(

Tudi najino pozimi tako krasno sončno stanovanje je v teh razmerah malo manj prijazno do naju in kljub temu, da imava ves čas na stežaj odprta okna, je noter prav nesramno vroče. Uroš, ki je nad vročino ful manj navdušen, je skozi na relaciji mrzel tuš - kuhinja in je res 'žeučn' ohladitve. Menda pride z vikendom. Do takrat pa se v Moskvi podirajo dolgoletni temperaturni rekordi...

Ena od številnih uličnih prodajalcev in vrsta pred sladolednim Mekom

PS

Sem ravno prebrala, da se bojijo izpada elektrike, ker se je njena poraba zaradi vseh zalaufanih klim povečala za več kot 10%. Roke pa si manejo ulični prodajalci pijače, saj se je prodaja tekočin menda dvignila za 80%! Čisto verjamem, jaz sem že vse domače zaloge popila :)

Paslednji zvanok

Včeraj je po Moskvi cingljalo. Na nek način so torej tudi oni praznovali Dan mladosti :) 25. maja je v Rusiji namreč zadnji dan šole in zaključni letniki srednjih šol, se pravi po enajstem letu šolanja, stari 17, 18 let, so bili včeraj zvezde dneva. Vsi so nosili lente z rusko zastavo, na kateri je pisalo, da so zaključili šolanje. Nanjo je bil pripet še majhen zvonček, ki je skozi cingljal, v simbol zadnjega šolskega zvonca (paslednjega zvanoka).

Mi smo se včeraj v Parku Gorki dobili na pivu in šašlikih (ražnjičih) in tako tam tudi ujeli to prešerno vzdušje celih razredov, z učiteljicami na čelu, in take smešne podobe punc, oblečenih v stare šolske uniforme, s pentljami v laseh.

*

Že prej sva slišala, da je to tudi dan, ko se ga mladi napijejo, in zato starše na roditeljskem sestanku vnaprej opozorijo, naj otroci le prej kaj probajo, da ne bo na ta dan polomije :) Kakorkoli, včeraj v parku kao niso prodajali piva. No, mi smo očitno zgledali dovolj stari, kot da nam je že davno odzvonilo :), in nam je natakar tako pritajeno prinesel pivo v vrču za sok, pol smo si ga pa v dva deci kozarčke nalivali - pa ko bi se naša pivska pena itak z letala videla :)
PS
Današnja misel dneva tako zelo paše k tej temi!
It is not how old you are, but how are you old.
Jules Renard

Vaja dela mojstrico :)

Tale filmček imam že dolgo shranjen na računalniku, a sem včeraj znova naletela nanj. Po tolikih mesecih med Rusinjami, je dobil zame čisto nov pomen :) Bi se kar vpisala na kak uvajalni tečaj ;)

Nat, ti pa lahko prevedeš, kaj dejansko govorijo :)

Tudi to je Moskva

Včeraj sva se odpravila kupit še karte za vlak za najin junijski izlet v Pitra. Dobila sva se pred Leningradskim vagzalom - torej kolodvorom za Peterburg. Ker sem bila jaz tam prehitro, Uroš pa, saj ga poznate ;), malo prepozno, sem tako kakih 20 minut čakala pred vhodom na kolodvor. Kaj takega v pol leta Moskve še nisem doživela.

Takoj pri izstopu iz metro postaje sem dobila neprijeten občutek - umazano, natrpano s štanti, čuden vonj v zraku, galama, gneča. Kar neki nemir me je navdal in bolj trdno sem se oklenila laptopa. Ker se na tej točki mesta (Metro Komsomolskaja) stikajo trije kolodvori in metro postaja, je to očitno en takih centrov za številne nesrečneže.

.

Jaz še nikoli nikoli v življenju nisem videla toliko beračev, klošarjev, pijancev, bolnikov, invalidov, slepih, iznakaženih. Tam sedijo, se pogovarjajo, kregajo, cartajo, ležijo, prosjačijo, iščejo po smeteh, pijejo pivo, se sprehajajo gor in dol ali pa le v nekem kotu ležijo. Ni bilo nevarno, je bilo pa strašno neprijetno. Še sreča, da je ob pol devetih pri nas še sončno, ker v temi bi bila pa grozljivka.

Zavedla sem se, v kako krasnem, urejenem in prijetnem delu mesta živiva in se gibava ter kako malo stika imava s takimi umazanimi, raztrganimi, pijanimi, lačnimi in vse prej kot dišečimi ljudmi z obrobja. Če bi morala vsak dan na to metro postajo, bi se v Moskvi gotovo drugače počutila in tudi najini slovenski gosti bi dobili čisto drugačen vtis o mestu.

Ta včerajšnja izkušnja mi je odprla oči, me šokirala in razžalostila. Sploh nisem več vedela, kam naj gledam, da se psihično spočijem in pomirim ta nemir v sebi, to čudno mešanico sočutja, pomilovanja, žalosti, jeze, gnusa.

-----------------------
Ne vem, če mi je Uroševa pojava v množici že kdaj prej povzročila toliko veselja in pozitivnih vibracij. Kot sončni žarek je prisijal, jaz pa sem, skrita v njegov objem, spet zaslutila lepoto sveta.

Ojojoj, kako različna so življenja ljudi!, sem v žalostni sreči začutila.

Poletje je tu!

Ja, vi se kar smejte, ko ga imate že dolgo, k nam je prišlo bolj kot ne iznenada. Še prejšnjo nedeljo smo se s šali in plašči sprehajale, včeraj pa se je Uroš že v reki namakal. Da je prišlo poletje se vidi tudi po kratkih krilih in dolgih nogah, ki jih kar naenkrat ful mrgoli, saj punce v poletnih oblekcah preplavljajo ulice. Je kr kaj za pogledat :)

Najbolj sva bila presenečena, ko sva se šla v soboto sprehajat v Park Gorki in je bilo ob šestih zvečer, v največjem soncu, sredi parka, na stotine punc v visokih tankih petkah (ampak res visokih - do 5 cm se tu sploh ne šteje za peto). Sem jih hotela za blog in za svoj arhiv poslikat, a kaj, ko sem taka prpa, da jih še od zadaj komaj upam.

.

Tale sprehajalno zeleni park Gorki pa je v bistvu tudi lunapark, kjer se ljudje množično vozijo na takih in drugačnih ringlšpilih in še bolj množično sodelujejo v raznih igrah, ki jim prinašajo ogromne plišaste igrače. Med sprehajanjem tako nonstop srečuješ ljudi, ki imajo pod roko kako oranžno opico ali roza medveda.

Da bi se o poletju še bolj prepričala, sva se včeraj z metrojem in trolebusom odpravila na Srebreni bor, kao plažo Moskvičev, ki se nahaja okoli kanalov in otočkov severno od mesta. Na pol opremljena za kopanje sva bila najprej v šoku nad umazanijo reke, potem pa sva le našla hitreje tekoči kanal in bolj apetitlih vodo. Pa je Uroš samo skomignil z rameni - češ, kje vse sem se jaz kopal, ko sem bil majhen - in se vrgel v vodo. Jaz pa sem se malo posončila in se spoprijateljila s prijaznimi Rusi, ki so Uroša kasneje pozvali k odbojki. Je bil res taki pravi poletni filing - vsi v kopalkah, radio na "plaži", malica in pijača iz nahrbtnika, vonj po sončnih kremah... Vsi okoli naju pa zelo družabni in prijetni.

Bolj nenavaden je bil še sprehod čez kao nudistični del plaže, kjer je bilo približno pol ljudi oblečenih in pol nagih. Tako sva lahko videla dva nagca, kako veselo klepetata z dvema v kopalkah, pa dve nagi ekipi med igranjem odbojke, pa kakega geja ali tri in še en kup sproščenih družinic. Pestra družba, skratka. A nama je najin del plaže vseeno bolj ugajal ;)
V Moskvi je trenutno noro vroče in noro svetlo. Ura je deset čez deset zvečer, pa je zunaj še vedno 23 stopinj in komaj se je pričelo mračiti. Noro.

Moskva cveti

Ne, to niso alge v reki Moskvi, temveč rožice v ruski prestolnici! No, končno je tudi do nas prišlo toplo vreme in imamo že cel teden čez dvajset. Ker je med prejšnjotedenskimi obiski še snežilo, so take tople temperature precej šokantne, a seveda več kot dobrodošle :) Zagretima sprehajalkama, uživalkama in fotografinjama Mojci in Heleni gre zahvala za take krasne fotke cvetočega mesta:

Ja, dva krasna šopka tulipanov sta bila tudi meni podarjena od mojih pozornih gostij, kar me je res res razveslilo. Je pa smešno, kako je skoraj isti trenutek, ko smo sedle k mizi v gostilni, natakar prinesel tudi vazo za moje rožice. Tako zelo tipično za mesto, kjer ima več ljudi v rokah rožice kot pa čokolade ali kepice sladoleda (le pivo konkurira ;).

Okradena

Pa saj nisem mogla verjet! Pa ko res pazim na svoje stvari in imam torbico zaprto z zadrgo... Me je ati pred parimi dnevi vprašal, koliko varna se mi zdi Moskva... da se on ne počuti kaj posebej ogrožen... pa sem jaz še rekla, da res ni neke panike, da ni toliko žeparjev... Pa sem včeraj našla enega. No, on je našel mene. In to je bil prav profesionalen podvig.

.

Bila sem na metroju, tam sem še imela vse. Sem stopila na tekoče stopnice - v plašču, z laptopom, z zaprto torbico. Ker je vožnja dolga, sem brala časopis. Očitno je nekdo zaznal mojo nepozornost in jo sladko izkoristil. Sploh se mi ne sanja, kako in kdaj!!! Čez dve minuti na vrhu stopim s stopnic, zadrga na torbici je odprta, manjkata denarnica in mobitel!

Jaz sem samo z odprtimi usti obstala in se čudila. Jezna, žalostna, v šoku. Pa sem spet brez vseh telefonskih številk, brez sporočilc, brez nekaj dobrih dobrih fotk... in brez telefona :(.

BUT: k sreči imam dve denarnici - tako je šlo samo par jurjev keša, nič kartic.

BUT2: k sreči sem tik pred vhodom v metro fotografirala en plakat in pol dala fotoaparat v žep jakne. Drugače bi še ta šel po gobe.

Mam srečo v nesreči, ja. Nesreče pa tud precej.

...

Sicer pa smo spet štirje. Moji geografinji sta brez težav - in z mojimi super natančnimi sprintanimi navodili :) - sami prišli vse do stanovanja: že po prvih urah Rusije polni vtisov in vprašanj. Nekaj njunih prvih opazk:

- Rusinje nosijo tanke in visoke pete.

- Ogromno rož se prodaja in podarja.

- Rusinje se brez sramu gledajo v ogledala, češejo in pudrajo.

- Rusinje imajo lepe lase in dolge noge.

- Saj ni daleč do metroja.

- Samo dva pijanca zaenkrat srečali.

- Ja, cirilico res rabiš.

Tak, teden je približno splaniran in vsakega dneva se je za veselit.

Nič, ju grem zbudit, pa v akcijo!

(Neki red pa tud mora bit ;)

Heroji v Moskvi

Moskva - mesto heroj.

(Le eden od številnih plakatov, ki so že konec aprila preplavili mesto pred današnjim praznikom Dneva zmage, a o tem več kdaj drugič)

.

Sva miselno povzemala zadnji teden... in se čudila, kaj vse se da...

• prihod na letališče, kroženje po Moskvi, Krimski val in kip Petra velikega, razgledna ploščad pri univerzi;
• registracija, obhod Poklonaje gore in Parka zmage, Kremelj, kapučino za 180 R, z ladjico po Moskvi;
• Katedrala Krista Spasitelja, Galerija evropske in ameriške umetnosti, Galerija Zuraba Tseretelija, kava tu, kosilo tam, Labodje jezero v Kremeljskem dvorcu;
• Novodevični samostan in pokopališče s svežim cvetjem za Jelcina, Tretjakovska galerija, večerja v Matrioški;
• Rdeči trg, Bazilika Vasilija Blaženega, šoping centra GUM in Ohotnji rjad, fotografiranje z Marksom in Leninom, Aleksandrovski vrt, tržnica Izmajlovo, šoping centri TSUM in Petrovski pasaž, pa bogatunski Stoleshnikov perulok in krasni Jelisevski;
• izlet v Arhangelskoe, sprehod po starem in novem Arbatu, Evgenij Onjegin v Bolšoju;
• pohajkovanje po okolici najinega bloka, na metro in na bus do letališča in po pristanku na taxi do avta v Mostah in z njim do drugega v Ljubljano in pol vsak s svojim do Selnice...

Moji starši - heroji :)
Ja, so nas malo bolele noge, ja, je malo deževalo, malo snežilo, malo pihalo, ja, je bila pijača kdaj predraga, ja, so bili dnevi dolgi in do metroja daleč... A smo se imeli super fajn. Minlo je ko šus. Ful je slikc, ful je zgodbic, a tudi ful malo časa in ful dosti drugega dela... :(
In jutri prileti že nova runda... :)

Praznik dela in pomladi

V teh dneh so vso mesto preplavile pisane zastavice in nič manj pisani plakati, ki voščijo ob prvem maju, prazniku dela in pomladi. Menda se je v centru zbralo okoli 30 000 protestnikov, ki so vsak na svojem trgu miroljubno zagovarjali svoj prav. Midva sva se tako dolgo odločala, ali si želiva v to gužvo ali ne, da sva ta glavno že itak zamudila, zato sva se raje skoncentrirala na najino ta glavno in se odpravila na letališče po moje.

Po raznih last evening organizacijskih kolobocijah Adrie Airways sta srečno prispela v Moskvo in se tako hitro znajdla, da sta bila že na busu, preden smo se uspeli zmenit, da sva midva v bistvu prišla po njiju... Z malo sreče in malo pameti pa smo se na hitri cesti kaj kmalu ujeli in - evo, mi že mama veselo maha skozi zadnjo šipo avtobusa in ata kaže roge in jezik. Ja, to so moji ;) Pa smo se našli, zaokrožili po praznično prazni Moskvi, napolnili hladilnik in kozarce, potem pa še želodce, pa za konec še možgane z miselnimi igricami. Ati je še trikrat ponovil, da je v Sloveniji komaj devet, on pa že leze spat... potem pa mrknil.

Ja, na Gerštofu še ziher plešejo! ;)