Parkovanje Kolomenskoe

In bil je frej dan in sva sla, sla brusit pete oborozena z 2-ema komadoma granny smith. Odlocla sva se odkrit, kje iscejo Moskovcani svoj Volcji potok, Tivoli, svojo Smarno goro. Prva zrtev- Park Kolomenskoe. Štiri km2 velik park ob nabrezju reke Moskve je postal znan ze v casu oceta Ivana Groznega, ki je dal tam sezidat cerkev v zahvalo, da se mu je rodil dedic... takrat se ni vedel, da bo grozni:) In tako je 1532. do svojega 62. metra zrasla najvisja stavba v tedanji Moskvi in prva zgrajena iz cigla, 25 let zatem pa so zgradili cerkev Vasilija Blazenega po narocilu prav tega sina. Skoraj vse stavbe so v fazi prenove. Tam je svoj prostor nasla tudi baraka Petra Velikega (s svojimi 204 cm si je tak nadimek tudi fizicno lahko zasluzil), v kateri je bival v pristaniscu Arhangelska. No, z vetrom v laseh in kako izgubljeno snezinko sva se sprehodila po velikih sadovnjakih.

No, tako sva se izstrelila v fragmente preteklosti....

Ruski disko

Za včeraj zvečer smo imeli planirano druženje v četvero, a sva zaradi Vesninega slabega počutja zadnji trenutek ostala sama. Bila sva v dvomih: a greva pol sama na koncert? a bo filing? a se nama res da? Mučilo naju je dejstvo, da je Gorod 312 res kul bend in da še nisva šla poslušat takega pravega - s top liste - benda. Vsa sreča, da sva se kljub dežju le spravila tja, ker je bilo super super super. Bend je naredil enkratno vzdušje, njihova muzika je ful poslušljiva in tudi klub je bil ful simpatičen. Naplesala sva se in napela in nagledala navdušenih in simpatičnih glasbenikov/glasbenic. Zadetek v polno!

*

Po koncertu pa je bil čas za - ruski disko! To naju vedno znova preseneti - da Rusi dejansko še vedno noro uživajo ob glasbi 80ih in 90ih. Naju pa je tudi vsaka naslednja pesem strašno zabavala, ker jih pri nas res nikoli več nikjer ne slišiš. Malo za občutek naj naštejem nekaj naslovov, ki so plesočo množico pognali v zrak:

You're my heart, you're my soul; Boys, boys, boys; Nothing compares to you; It's my life; Ma ma ma, ma ma Maria ma...

*

Še o ruskih šolah

Tudi današnjemu dnevu nisem pustila iti mimo brez zanimivega dodatka. Odpravila sem se na jutranje predavanje Razumeti Rusijo - Izobraževanje (spet v sklopu IWC, pri eni od Ladies doma, na udobnih foteljih ogromne, z najrazličnejšimi umetninami okrašene dnevne sobe, seveda v samem centru mesta).

Predavanje je bilo zanimivo, a ne ravno zelo zelo, oziroma precej skopo za nekoga, ki ga izobraževanje res zanima in ki bi zaradi primerjave SLO - RUS želel izvedeti še dosti več. No, pa vseeno nekaj podatkov, da jih ne pozabim:

.

• V šolo vstopijo pri 7. letih in jo nato obvezno obiskujejo 9 let, oziroma 11, če želijo potem pri 18. še na univerzo;
• ruski otroci imajo trimesečne poletne počitnice - cel junij, julij, avgust;
• 25. maja je zadnji dan šole, ko učenci zaključnih razredov po mestu cingljajo in se veselijo ter so menda "slavnostno" oblečeni - bomo videli čez mesec dni;
• učiteljski poklic je tudi v Moskvi zelo slabo plačan (manj kot 200 evrov mesečno), tako starši ob koncu leta pogosto ne kupijo razredničarki darila, ampak ji raje dajo denar (!?!);
• številni učitelji popoldne dodatno služijo s privat urami, mnogi še tu pa tam pospravijo v žep kako podkupnino :( ;
• postopoma spet prihajajo v modo uniforme (menda tudi zato, da ni takih razlik med oblačili revnih učiteljev in zadnjimi modnimi trendi bogataških učencev!);
• obstaja nekaj ortodoksnih šol, v državnih šolah pa ni pouka religij;
• poskusno uvajajo tudi "gender education", kar pomeni, da se pri določenih predmetih (na primer pri fiziki) delijo po spolu, ker je to bojda bolje za napredek vseh;
• kadar želi učenec kaj povedati, dvigne roko, potem ga učitelj pokliče in ta vstane ter vpraša/odgovori, nato sede nazaj (ne bi verjela, če ne bi pri lastni uri doživela!!!);
• vsi učenci dobijo zastonj zajtrk, nekateri tudi kosilo (že če sta več kot 2 otroka v družini);
• ocene imajo od 1 do 5 in le-te vključujejo tako znanje kot disciplino (se pravi, da še vedno lahko dobiš enko, če si doma pozabil ravnilo ali pol naloge);
• pa še malo turoben zaključek: za dobrega učitelja je včasih veljal tisti, na katerega pogreb je prišlo veliko bivših učencev.
  Nove ideologije še ni.
  Menda je malo malo malo dobrih učiteljev.
  (Čeprav sem prepričana, da s takimi izjavami številnim delajo krivico.)

Nu tak, to je vsjo, što eta ruskaja gaspaža danes skazala.
Ako su lagali mene i ja lažem vas...

Biti tudi za druge

Danes pa smo bile na čisto drugačnem pohodu - pogledat, kam gredo denar in stvari, ki jih IWC zbira in podarja v dobrodelne namene. In šle smo pogledat, kje in kako se še da pomagati.

Bile smo v javni kuhinji, kjer prostovoljci pomagajo deliti hrano revnim, ostarelim, lačnim ljudem. Neverjetno koliko med njimi je starejših upokojencev, ki si s svojo bogo bogo penzijo drugačnih obrokov sploh ne morejo privoščiti. Potem pa pridejo sem s kupončkom in dobijo juho... špagete želijo kar nekuhane, da si jih bodo lahko doma zvečer pripravili. Žalostna družba.

Bile smo tudi v eni največjih moskovskih bolnic in si ogledale oddelek za opekline, ki je centralni te vrste v državi. Sem tudi pripeljejo vse urgentne in najtežje primere. Zdravnik nas je popeljal skozi in kazal, kaj vse je že bilo kupljeno z denarjem IWC. Videle smo otroke, stare do 15 let, ki so, nekateri skupaj s starši, preživljali dneve na oddelku bolnice. Baje ogromno dečkov, starih od 5 do 10 let, ki so se igrali z ognjem :(

Oh ja, najhuje pa je bilo v sirotišnici, Baby house po angleško, Dom ribjonka po rusko... v vseh jezikih pa žalostno žalostno. V tem domu živi okoli 100 otrok, starih od 0-4 let. Vsi so brez staršev - ti so jih ali zapustili ali pa so jim bili otroci odvzeti. Okoli 40% otrok ima kako težjo bolezen oziroma handikep - največ jih je z Downovim sindromom. Seveda smo pokukali tudi v sobe in ne, ni bilo lahko. To pa ti res srce poka. Take male štručke... pa veš, da so na začetku življenja, pa to kakega življenja! Številne med njimi menda posvojijo družine, a me prav zanima, koliko jih vzame bolnega otroka... No, tukaj rabijo prostovoljke. In danes so dobili eno.

Sergiev Posad

Od Moskve dobro uro vožnje oddaljeno mesto s 115.000 prebivalci je znano po svojem samostanu Svete trojice, največjem v Rusiji, kamor se še vedno zgrinjajo številni romarji in turisti. Ustanovitelj mesta menih Sv. Sergij je v 14. stoletju prišel tja živet v samoti. Zgradil si je cerkvico, nepretrgoma molil, se postil, vrtnaril in nasploh zelo asketsko živel. Ni mu dolgo uspevalo biti sam. Ljudje od daleč in blizu so pričeli prihajati k njemu, ga prositi za nasvete in molitve ter se sčasoma naseljevati v okolici. Tako se je pričelo rojevati to mesto. Zaradi številnih čudežnih ozdravitev in drugih nadnaravnih vplivov, ki jih je Sv. Sergij imel nad ljudmi je bil že v času svojega življenja proglašen za svetnika.

Skozi zgodovino so samostan neprestano obnavljali in mu dodajali cerkve - tudi Akademijo za teologijo, kjer danes študira okoli 700 študentov. Želja mnogih med njimi je seveda iti med menihe in živeti v samostanu kot je ta. Moram pa priznati, da mi je bila njihova črna navzočnost na ozemlju samostana malo neprijetna in zaradi njihovih sivih brad in koščenih postav mi je bilo kar malo nelagodno. Ker jih, razumljivo, naj ne bi fotografirali, sem samo malo naskrivaj poskušala, a ne imela preveč sreče ;).

Kot zanimivost še to, da so to mesto v sovijetskih časih preimenovali v Zagorsk, leta 1991 pa je spet dobilo nazaj svoje staro z religijo povezano ime Sergiev Posad.
Mi smo si v bližini ogledali še en izredno zanimiv samostan s podzemnimi molilnicami in jamami, v katerih so živeli (in umirali) asketski menihi.

No, to je bil moj današnji Ladies' Trip, ki je bil obogaten s tipičnim palačinkastim zajtrkom in okusnim borš etc. kosilom pri Rusinji Sveti doma ter obiskom dveh lokalnih umetnikov, ki izdelujeta prav lušne lesene kipce (in precej jih je šlo z nami v Moskvo, medtem ko sta onadva veselo štela rubeljske zelence ;).

Ducat žensk iz vsaj osmih držav, starih od 25 do 60 let, obilo čveka, malo vodke, stara in nova poznanstva, drugačni in še bolj drugačni svetovi, a podoben smisel za humor, veselje do druženja in lesk v očeh - kaj češ lepšega!

Jelcin gre....tja

Netipicno pokopalisce, posajeno s stevilnimi drevesi, daje zavetisce, streho in naravnejsi videz. In kako se je lepse sprehodit ali pa posedet v takem okolju kot pa pri nas, ko dobesedno strlis in izstopas in dobis obcutek, da moras kar it, ko se nekoga vidis, ki je prisel po istih potih.

Koraki upocasnjeni, s pogledem pogreznjenim v tla ali rezajocim skozi nebo, iscoc spokoj...tako se ponavadi sprehodimo po domu tistih, ki jih ni vec med nami, tistih, ki so si vecni spokoj nasli, tistih, ki jim je bil odmev teh korakov domac in ljub.
Nekako tko izgleda po domacih logih, drugod pa ostane le spostovanje, razumevanje in spokojna tisina. Takisto je tudi na pokopaliscu (kladbišču) v Novodevicnem monastiru. Le ta je nekako bolj hochstaplerski, za velike zivine, ki pod ruso najdejo ravno toliko mesta, kot povprecki, nad njo pa se dviga grob (mogila), ki bolj spadajo v kak muzej. Grobovi, skoraj vsak preide v kako skulpturo, so obrnjeni eni proti drugim, in glave gledajo drug drugega, in dajejo vtis, da miru niso nasle, kot da se vedno morajo potrjevati, da so njih koraki bili tezji in usodnejsi kot drugi in si med sebi enakimi se vedno iscejo mesto pri koritu. In v sredo se bodo morali tam se bolj stisniti in prerivati, saj se danes tiho in glasno govori, da bo tam pokopan Jelcin, tam, kjer so ze Hruscev, Tolstoj, Cehov, Gogolj, Majakovski, Bulgakov ipd. Tako bo drugo leto tudi on, a v pasivni vlogi, delezen obreda takoj po veliki noci, ko bliznji prineso pirhe in kruh in to pojejo na grobu svojih. Na grobu pa potem ostanejo koscki jajc in drobtine, tako da tudi pokopani dobijo dar velike noci, predvsem pa lepo muziko ptickov, ki jih ta obicaj osrecuje.

In nekateri se 'zivijo' v rozcah....

Uau! Poglej ven!

Paklonaja gora

Eden redkih "nepriljubljenih" placev v Moskvi je zame Metro Park pobjede. Saj sam park mi ni nič naredil, še prav simpatičen je, a ker moram vsakič na tisti konec mesta urejat registracijo (svojo, Uroševo, vseh gostov...) mi ta ploščad nekako ni več privlačna. No, v petek sva šla spet tja, uredit moje podaljšanje registracije (spet 75 evrov), a sva si vzela na izi in se res sprehodila še malo po Poklonaji gori. Pa sem bila čist presenečena, ker z nobenim od gostov (žal) prej nisem šla "za ovinek". Pa je tam veeelik lep park, ful navdušencev rolanja, sprehajalcev, spomenikov...