Gremo na sever/jug

Marička imamo pestro mi tukaj! Kdaj kasneje pridejo detajli in fotke o še enem super bogatem moskovskem tednu. Zaenkrat samo nadaljna informacija, da medtem ko gre B zapravljat na sever - smer St. Peterburg, gre A služit na jug - smer Ust-Labinsk.

U pa ostaja sam v bazi, da si malo spočije od napornih B-ićov :) :) :)

.

Cirkusi - irski, umetniški, živalski

Najprej si poglejte stopinje na levi (Ljubljana 5, Moskva 14)! Hvala vsem obveščevalcem, ki ste sporočili šokantno novico, da je v Slovenijo po pomladni zimi prišla zimska pomlad! Tukaj sicer ni neke vročine, je pa sonček in lep dan. No, da vas malo apdejtam...

V nedeljo smo se odpravili na eno glavnih moskovskih ulic Novi Arbat gledat povorko ob dnevu Svetega Patrika. Ni bila ravno neka jaka povorka, oziroma nič preveč ekstravagantnega, čeprav je nastopilo kar nekaj skupin in tudi gledalcev se je precej nabralo. Če ne drugega, smo dobili odgovor na pereče vprašanje, zakaj je večer prej šel mimo okna kafiča tip v kiltu, s sabljo v roki :)

Po dolgem in prijetnem sprehodu med slikami na Krimskem valu smo se mimo gozda brez in še rahlo zasneženega smučišča pri univerzi odpravili v cirkus. Točke, kjer so ljudje natrenirali sebe, so bile super super. Točke, kjer so ljudje natrenirali živali (tudi medvede, slone in ježke!), so bile brezvezne. Klasika.

Welcome Pack

No, pa je prišel moj velik mali brat. Smo pribusali z letališča do doma (2.5h, 280,00 sit), se najedli in šli v mesto na pir. Našli en fajni lokal (Tema), pili iz smešnih vaz in se z zadnjim metrojem vrnili do deževne Uljanove. Danes pa nas je zbudil ful lepi sonček, pa gremo v akcijo!

...

Indijska kuhinja niet

Včeraj bi morala na tečaj indijske kuhinje. Kar tako za hec sem se prijavila, ker je bila Indijka, ki bo vodila tečaj, ful simpatična. (To kuhanje je le ena od skupin Kluba mednarodnih žensk, kjer sem mislila, da bom ful aktivna, zdaj pa sploh ne najdem časa. Ne vem, kak in kako, ampak ne najdem.) Skratka, včeraj bi naj šla na ta tečaj. Pol sem pa prišla do spoznanja, da midva v bistvu sploh nimava pretirano rada vzhodnjaške hrane, njihovih sestavin, začimb in vonjav in da bi bila to verjetno malo zgrešena investicija časa. Nato sem še izvedela, da eno srečanje stane 800 rubljev (x7=5600,00 sit), kar me je, uf, malo šokiralo. Pa kaj drugim se to ne zdi drago?! Zvečer pa pol dobim še mejl organizatorke o lokaciji delavnice, kjer pravi:

My driver?!? Ej, to je čisto drug svet! Se mi je vse skupaj zazdel malo drag hobi. Se bom jaz v prostem času raje ruščino učila ter boršč in šči kuhala :)

PS
Slikca je stara. Birmingham 2005. Asociacije pač...

Pomlad nad mestom

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Kaka pomlad! Pa je prišla tudi do nas! Meni se kar meša od veselja, ko mi pri vseh oknih sonce not tolče in je ful toplo v stanovanju in ful rumeno in ful fajn. Zunaj pa +9! Včeraj sem pri eni babuški kupila šopek rumenih narcis s Kavkaza - kot da bi slutila, da je pomladni dan pred vrati. Sem jih hotela deset, a je v Rusiji strogo prepovedano kupiti sodo število cvetov, pa sem dvignila na enajst in se nato pustila prepričat, da je 13 najboljše število :) Pa saj zame je res. In danes teh trinajst malih sončkov še dodatno razsvetljuje stanovanje; in čisto zares dišijo, po prebujajoči se naravi. Jaz kar nosim vazo za sabo, da sem tam, kjer je šopek :)

Sicer pa so Rusi praznovali svoj prvi pomladni dan že 1. marca, ampak v tistih snežnih lužah res ni bil pravi filing. Danes pa je!!! Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

PS: to lansko slikco menjam za letošnjo, ko se moj telefon in laptop spoprijateljita:)

Naše mestne živalce

Da je v Moskvi ful potepuških psov, sva že pisala. Včasih jih gor do stanovanja slišiva, ko na dvorišču zavijajo in lajajo na luno. Včasih so kar malo grozljivi, vsi suhi in lačni, spet drugič jim ni hudega - ljudje jim v vrečkicah kosti nosijo in jih hranijo. Nekateri so zvesti spremljevalci klošarjev in v hladnih nočeh si z njimi delijo kote vhodov metro postaj. Načeloma so ti psi nenevarni in te kot mimoidočega sploh ne šmirglajo. Samo enkrat je Uroš ne-vem-več-kaj rekel enemu psu in ta kot da ga je razumel oz. začutil ton glasu in je kar zarenčal na naju. Sva bila - oko za oko - itak sama kriva.

Potem imamo še lastniške kužke, ki vso zimo hodijo po mestu oblečeni. Eni so prav smešni in načičkani v svojih pajacih in čeveljčkih. Čeprav zaradi blatnih ulic po eni strani razumem lastnike dolgodlakih, ki ne želijo imeti po sprehodu šest litrov vode na psu oz. na kavču. Sva pa tudi brala, da posipavajo pločnike z neko kemikalijo, ki sicer ful tali sneg in led, a hkrati dražji mačje in pasje tačke in da psi ful trpijo, če brez čeveljčkov po tem hodijo. Bo že držalo.

Psi pa niso edine živali, ki jih vidiš naokoli. Še pred pričetkom prave zime sva pred vhodom v Izmajlovski park videla priklenjene medvede, ki so za gnila jabolka izvajali točke. Trenutno sicer mirno spijo, a se prav nič ne veselim, da bodo kmalu nazaj v tisti kletki, kao zabavali mimoidoče.

Potem imamo tu še priklenjene ptice, ki ne vem točno, kaj počnejo, razen tega, da prislužijo kak rubelj svojim gospodarjem. Le kaj si orel misli, privezan sredi Trga revolucije? Jaz o njega lastniku nič dobrega. Še bolj pa so mi mimo lastniki opic, ki le-te oblečejo v človeška oblačila in jih pripeljejo s sabo na ulico, da te potem tam zabavajo sprehajalce. Opice se pa prav nič ne zabavajo. Skozi cvilijo in piskajo in hitijo k svojim lastnikom in še zebe jih pozimi in ni jim fajn. In kar predstavljam si, kako jih zjutraj oblačijo v vse tiste cote, pa verjetno plenice dajo gor, pa take, za žival grozne stvari. Fuj. Sem kar jezna na njih.

Saj vem, v cirkusu ni nič bolje. Ali pa vseeno malo, upam. Joj, kak smo ljudje smotani! Neko žival vzamemo iz narave in hočemo, da počne stvari, ki jih počne človek, jo celo oblečemo v naša oblačila! In pol nas strašno zabava, ko mali medo hodi po dveh nogah, ploska in nosi roza košarico v roki. Pa v bistvu veš, da to vse dela, da bi na koncu dobil tisti briket.

Vem, zdaj nekaj pametujem, v nedeljo pa gremo spet v cirkus. Je tu čisto blizu naju še en, menda scensko ful dober, in ga moramo preizkusiti. Bojda bodo med drugim nastopali tudi ježki. Jupija.

Kovančki za srečo (stark)

Tik pred vhodom na Rdečo ploščad je na tleh ena "slika" z zlatimi živalskimi znamenji okoli in s krogom v sredini.

Na najinih mestnih sprehodih sva že večkrat opazovala ljudi, ki stopijo v krog, obrnjeni proti zeleni kapelici samostana, se - nekateri - prekrižajo, zaprejo oči, si nekaj zaželijo in vržejo kovance čez svojo ramo. Neke vrste "vodnjak želja" torej. Vse skupaj ne bi bilo toliko nenavadno, če ne bi teh kovancev v trenutku pobrale ženice, ki kot jastrebi čakajo za tvojim hrbtom. Kadar se kak kovanec bolj zasveti, se kar zakadijo proti njemu, da jim ga ja ne bi katera druga vzela.

Ne vem, malo je smešen občutek... Ti vržeš kovanec, da bi se ti izpolnila želja, pa ta skoraj direktno v žepu neke starke pristane.

Ja, njena želja je gotovo izpolnjena... kaj pa bo z mojo?!

.....................................................................................................

Komentiranje

Ska - tretjič

Res je krasno, ko mesto toliko ponuja! Smo rekli, gremo na pivo. In se potem odločali med vsaj dvajsetimi lokali z živo glasbo, ki so tisti dan oglaševali svoje večerne koncerte. Zmagal je Gogol, ker je v centru in ker je poceni in ker je igral - ska! Za večer z novimi znanci nisem upala preveč glasbeno tvegati, za ska pa sem bila prepričana, da bo pozitiva. Tako smo se odpravili poslušat Cabernet Deneuve. Bilo je super vzdušje in res taki luškan lokalček (tudi zato, ker je 0,5 piva le 770 tolarjev in krompirček 350 ;). Glasba je bila precej podobna tisti s prvega ska koncerta (Chattanooga Ska Orchestra), le da so včerajšnji imeli še pevko. No, danes sva pa tako ali tako ugotovila, da je CSO le instrumentalni projekt CD... Pa se nama je zdel tip na trobenti znan! ;)

PS: Kateri je že tisti MB bend, ki tudi igra tako Jamajka/reggae muziko?

Nadrsati (se)

Zadnje dni so tukaj že čisto pomladne temperature. No, stopinjo, dve nad ničlo. Jao, jaz sem se tudi že čist prilagodila ruskemu dojemanju 'toplote'! Ene punce so že v mini krilih in čisto tankih štunfih (žabah, za gorenjske bralce;), tako da me prav zanima, kam to pelje ;)
Vsekakor to segrevanje ne pomeni nič dobrega za ljubitelje zime - in drsanja na primer. Sama sem bila prepričana, da se ga bom letos pa res naučila, potem pa sem nadrsala in si zvila gleženj še preden je sploh kje kaj zaledenelo... Talent pač. Je pa vseeno lepo videt moskovske ribnike/mini jezerca zaledenela in ljudi, ki na njih uživajo (kljub napisu, da je hoja po ledu prepovedana). Mi smo enkrat pokukali v Park Gorki, kjer je drsalcev kar mrgolelo, a sva z Mašo ugotovili, da je tako drsanje na dolge razdalje brez varnostne ograje čisto neperspektivno; za naju ;) Dodajam še dve Mašini zimski slikci: umetno drsališče na Rdečem trgu in zaledenela Moskva.

Dan žena po rusko

Ma včeraj pa je res bil praznik! Rusi to praznujejo na veliko, z obešanjem zastav in paradami - so ena redkih držav (edina?), kjer imajo ljudje dela prost dan. Še bolj zanimiv pa mi je bil dan prej, ko so bile ženske zadnji dan v službi in so tam seveda dobile ful ful rožic in drugih (tudi pregrešno dragih) daril, tako da v mestu skoraj ni bilo osebe, ki ne bi hodila s polnimi rokami daril - ki so jih dobile ali ki jih bodo še podarili. Sem si zaželela, da bi le imela pisarno in sodelavce ;)

Tudi sicer je fenomen kupovanja cvetja tukaj zelo močno prisoten in cvetličarn je še dosti več kot apotek. Na vsakem vogalu prodajajo rožice in izbira je povsod velika in skoraj povsod tudi praviloma kičasta, z vsaj parimi primerki presneto neokusno nakombiniranih šopkov. A kaj hočemo, okusi so pač različni.

Širijo se tudi govorice, da je to tako pogosto podarjano cvetje tukaj neredko odkupnina, podkupnina, zakupnina... Možno. A vseeno je prikupno opazovati dva starejša gospoda, ki gresta vsak s svojim šopkom ženskam naproti, in mladca z vrtnico v roki in na metroju žensko srednjih let s pušeljcem pisanih tulipanov. Kaj čmo, rožice so pač lepe. Call me old-fashioned, a meni je še vedno lepo videt, ko pred gledališčem fantje/gospodje/dedki čakajo svoje dame z rožico v roki:)

Jaz frajerka sem ob rožci dobila še večerjo:)Le kaj sva jedla?!

Aja, pa še to, malo z zamudo naj še povem, da smo pa 23. februarja praznovali Dan moških oziroma Dan zaščitnika domovine. Tudi takrat se je pilo in pelo in so se spuščale rakete, tudi takrat smo kupovali darila in bili doma. Živeli prazniki!

Zdaj pa do maja nič :(

In 8.dan=Bog ustvaril...

Soseda Marija

Kdo je rekel, da se v bloku ne poznamo med seboj?! Midva vedno bolj poznava starko v sosednjem stanovanju... Veva, da jih ima osemdeset, da prihaja iz Ukrajine, da ima še vse svoje zobe. In da živi sama.

Prvič sem jo srečala pred meseci, ko mi je panično zvonila na vrata, da rabi zdravnika, ker ne more dihat. S pomočjo drugega soseda (ki sem mu potem jaz panično zvonila) sem ugotovila, da je malo sklerozna in ni vzela tablet in da bo vse v redu - le pomiriti jo je bilo treba. Precej neprijetna izkušnja. Ko sem čez 10 minut potrkala na njena vrata, da se prepričam, če je ok, mi je hvaležno pokimala in se toplo zahvalila. Potem je dolgo nisva srečala.

To soboto pa nas je videla odhajati po hodniku. Odprla je svoja vrata in dejala, naj kar vstopimo, kar naprej, kar naprej, je govorila, kot da smo dejansko že v njenem stanovanju...

V nedeljo je najin ptičkast zvonec večkrat zapel. Ker sva bila še v pidžami, ji najprej nisva odprla. Odšla je po hodniku, v plašču in s kučmo na glavi, in zvonila pri vseh sosedih. Nato spet pri nama. Uroš se je je usmilil in vprašal, za kaj gre. Kao da rabi pomoč pri odklepanju svojih vrat... Vsa zmedena mu je ponujala kovance in sponke, češ, naj poskusi, da je ključe namreč izgubila. Potem pa je kar pozabila na svoje tegobe in se z Urošem veselo zaklepetala. Tisti večer je zvonec najinega stanovanja zažvrgolel še vsaj trikrat. Najprej se nama je zdelo smešno. Potem pa vedno bolj žalostno.

Včeraj me je začopatila, ko sem se vračala iz trgovine. Kakor hitro sem vstopila na hodnik, je že imela odprta vrata in me - spet pod pretvezo, da rabi pomoč - vabila na obisk... Da ima veliko stanovanje, je rekla, tri sobe, pa vse svoje zobe, pa družino v Ukrajini... Sem se delala, da vsega tega še ne vem. Govorila sem ji, da je ne razumem, pa je vseeno dalje klepetala z mano. Ko sem se poslovila, je res prijazno rekla hvala za obisk in naj še kaj pridem...

Tako sama je. Stara in osamljena in bolna in prestrašena in zmedena in žalostna. Tako nesrečna mora biti v trinajstem nadstropju velikega mesta, na drugi strani najinega zidu.

Dan 7&8

Sedmi dan...

...sva si pustili za šoping. Potem pa sva se tako dolgo spravljale od doma, da je ostalo bore malo časa - sicer pa tudi energije ni več bilo. Potem se nama je neznansko mudilo domov, da se na hitro urediva in odbrziva Urošu naproti. Čakal nas je pester večer: cirkus in clubbing ;) Cirkus je bil zakon in ti ruski artisti so res razturali, pa še orkester ves čas v živo igra, kar res daje poseben filing. Čeprav so nam rekli, da v tem cirkusu z živalmi lepo ravnajo, smo si bili edini, da zaradi nas živalskih točk ne bi rabilo biti. Oni medo že ni norel od navdušenja, da lahko hodi in pleše po zadnjih tacah in tudi tigri niso bili nič kaj vesele sorte. So pa res krasne, ogromne in take močne živali.

Nato smo se odpravili ven, v Sorry Babuško. Pa smo hitro slišali Sorry Mladoj Človjek i Djevuške, ne morete not (kao Face Control oziroma ali si redarjem všeč ali ne). Sploh nismo mogli verjet! Pa kaj češ, bo pač treba govoriti angleško, da bomo bolj fancy. Kriza. V Karmo smo prišli brez problema, se tam dobili še z Mojco, Jarekom in Vesno in se naplesali, načvekali, (na)pili in nagledali go-go plesalk. Smo morale celo ženske priznati, da so res dobro plesale. Potem pa vsi utrujeni domov, ob štirih zjutraj kuhat hrenovke :)

Osmi dan...

...je bil zelo kratek. Vstali, nekaj malega pojedli, spili čajček. Divji taksist je Mašo odpeljal na letališče, na avtu mu je pisalo Važnaja persona :) Midva pa počivat. To še zdaj počneva ;)

Dan 5&6

Peti dan...

...z registracijo v žepu sva se odpeljali na sever mesta, da bi si pogledali kozmonavtski muzej in VDNH, ogromen kompleks arhitekturno dovršenih stavb, sprehajalnih površin, trgovin in zabaviščnega parka. Za mogočnimi vrati v park se odpre pogled na še mogočnejšo stavbo, ki je na zunaj lepa, v njej pa cela ciganija majhnih in zanikrnih kičastih in čudno dišečih trgovin. Pa še manjši etnografski muzejček, v katerega sva šli in še en voščenih lutk, v katerega pa zaradi čudnega izgleda in smradu sploh nisva želeli.

Za to stavbo se odpre prostranstvo paviljonov, ki predstavljajo vsak svojo državo bivše USSR. Sprehodili sva se čez Armenijo in nato odbrzeli dalje - tudi zato, ker naju je prezeblo kot mačke. Vhoda v muzej kozmonavtov pa zaradi gradbišča sploh nisva našli, le zmatrana stara tabla je dajala vedeti, da mora biti tam nekje.

Napotili sva se v impresivno, z ruskimi umetniki bogato Tretjakovsko galerijo in po treh urah utrujeni ugotovili, da sva le na koncu. Namesto planiranih ljudskih plesov (Kaj?! Ni šanka?!) še malo večernega druženja ob vodki in sladoledu, pa še v meka za piko na i. :)

Šesti dan...

...Maša spet prepuščena sama sebi, svojemu Lonely Planetu in karti Moskve. Spet raztura in si ful stvari ogleda. Za zvečer imamo karte za Labodje jezero, ki si ga pa navsezadnje ogledata le Maša in Uroš, ker mene, ki sem zaradi tečaja zamudila, z laptopom niso hoteli spustiti v Kremelj, kjer je bil balet:( Sem si v tolažbo takoj šla kupit eno majčko ;) Onadva pa sta uvidevno dejala, da sploh ni bilo tako fajn, pol pa le sčasoma priznala, da je bilo res super in da so tri ure ful hitro minile... (Mislim, ati, da bi tudi ti zdržal!)

Dan 3&4

Tretji dan...

...najprej na urejanje registracije na Park pobjede - pa je šlo 45 evrov. To rubijo na celi črti! (Z Urošem še iščeva boljše rešitve. Je bil zakon s koncem januarja spremenjen, pa nihče ne zna prav razložiti, kako bi se dalo ceneje priti skoz...) Po ogledu kipa, katerega vsak centimeter višine prikazuje en dan druge svetovne vojne, sva se odpravili v center centra - na Rdeči trg. Sprehodili sva se po katedrali Vasilija Blaženega, šle mimo straž v Aleksandrovem vrtu in prišle do vhoda v Kremelj. Tam naju je - na videz prijazna - vodička hotela orubiti za skoraj 25 čukov, če bi sprejeli njeno vodenje po sobi z diamanti. Nisva se dali in sva na svojo pest zakorakali v Kremelj. Ko sva se prebili mimo vseh blagajn, varnostnikov in garderob, sva tam videli dragulje, kočije, orožje, katedrale, ogromen top, ogromen zvon, in pa premraženega Haiderja s še bolj premraženim poletno oblečenim spremstvom.

Zvečer pa še sprehod mimo nekaj dragih trgovin in malo window shoppinga po glavni mestni ulici.

Četrti dan...

...v torek sem jaz delala in tudi (končno!) pričela s skupinskim tečajem ruščine. Maša se je tako odpravila v samostojno raziskovanje mesta in v borbo s cirilico in metrojem. Zelo uspešno :)

Zvečer sva se, kot dve pravi Rusinji s pivom iz trafike v roki, odpravili na ruske šansone, ki pa jih žal nisva dočakali, saj bend zaradi slabega vremena ni mogel prileteti iz 3333 km oddaljenega Novosibirska. Le njihov pevec je bil tam in nama v tolažbo podaril njihov prav simpatičen CD. Nadomestna skupina pa je igrala... ska. Drugič v tem tednu sva torej pristali na poslušanju glasbe, katere zvrsti prej sploh nisva poznali. Sicer pa se je Koncert 1 od Koncerta 2 tako zelo razlikoval, da še zdaj nisva prepričani, kaj ska sploh je. Sumiva pa, da so ključnega pomena trobente... :)