добрый день

ko si predaleč za klepete

Tuesday, March 06, 2007

Soseda Marija

Kdo je rekel, da se v bloku ne poznamo med seboj?! Midva vedno bolj poznava starko v sosednjem stanovanju... Veva, da jih ima osemdeset, da prihaja iz Ukrajine, da ima še vse svoje zobe. In da živi sama.
Prvič sem jo srečala pred meseci, ko mi je panično zvonila na vrata, da rabi zdravnika, ker ne more dihat. S pomočjo drugega soseda (ki sem mu potem jaz panično zvonila) sem ugotovila, da je malo sklerozna in ni vzela tablet in da bo vse v redu - le pomiriti jo je bilo treba. Precej neprijetna izkušnja. Ko sem čez 10 minut potrkala na njena vrata, da se prepričam, če je ok, mi je hvaležno pokimala in se toplo zahvalila. Potem je dolgo nisva srečala.

To soboto pa nas je videla odhajati po hodniku. Odprla je svoja vrata in dejala, naj kar vstopimo, kar naprej, kar naprej, je govorila, kot da smo dejansko že v njenem stanovanju...

V nedeljo je najin ptičkast zvonec večkrat zapel. Ker sva bila še v pidžami, ji najprej nisva odprla. Odšla je po hodniku, v plašču in s kučmo na glavi, in zvonila pri vseh sosedih. Nato spet pri nama. Uroš se je je usmilil in vprašal, za kaj gre. Kao da rabi pomoč pri odklepanju svojih vrat... Vsa zmedena mu je ponujala kovance in sponke, češ, naj poskusi, da je ključe namreč izgubila. Potem pa je kar pozabila na svoje tegobe in se z Urošem veselo zaklepetala. Tisti večer je zvonec najinega stanovanja zažvrgolel še vsaj trikrat. Najprej se nama je zdelo smešno. Potem pa vedno bolj žalostno.

Včeraj me je začopatila, ko sem se vračala iz trgovine. Kakor hitro sem vstopila na hodnik, je že imela odprta vrata in me - spet pod pretvezo, da rabi pomoč - vabila na obisk... Da ima veliko stanovanje, je rekla, tri sobe, pa vse svoje zobe, pa družino v Ukrajini... Sem se delala, da vsega tega še ne vem. Govorila sem ji, da je ne razumem, pa je vseeno dalje klepetala z mano. Ko sem se poslovila, je res prijazno rekla hvala za obisk in naj še kaj pridem...

Tako sama je. Stara in osamljena in bolna in prestrašena in zmedena in žalostna. Tako nesrečna mora biti v trinajstem nadstropju velikega mesta, na drugi strani najinega zidu.

0 Comments:

Post a Comment

<< Home