Naše mestne živalce

Da je v Moskvi ful potepuških psov, sva že pisala. Včasih jih gor do stanovanja slišiva, ko na dvorišču zavijajo in lajajo na luno. Včasih so kar malo grozljivi, vsi suhi in lačni, spet drugič jim ni hudega - ljudje jim v vrečkicah kosti nosijo in jih hranijo. Nekateri so zvesti spremljevalci klošarjev in v hladnih nočeh si z njimi delijo kote vhodov metro postaj. Načeloma so ti psi nenevarni in te kot mimoidočega sploh ne šmirglajo. Samo enkrat je Uroš ne-vem-več-kaj rekel enemu psu in ta kot da ga je razumel oz. začutil ton glasu in je kar zarenčal na naju. Sva bila - oko za oko - itak sama kriva.

Potem imamo še lastniške kužke, ki vso zimo hodijo po mestu oblečeni. Eni so prav smešni in načičkani v svojih pajacih in čeveljčkih. Čeprav zaradi blatnih ulic po eni strani razumem lastnike dolgodlakih, ki ne želijo imeti po sprehodu šest litrov vode na psu oz. na kavču. Sva pa tudi brala, da posipavajo pločnike z neko kemikalijo, ki sicer ful tali sneg in led, a hkrati dražji mačje in pasje tačke in da psi ful trpijo, če brez čeveljčkov po tem hodijo. Bo že držalo.

Psi pa niso edine živali, ki jih vidiš naokoli. Še pred pričetkom prave zime sva pred vhodom v Izmajlovski park videla priklenjene medvede, ki so za gnila jabolka izvajali točke. Trenutno sicer mirno spijo, a se prav nič ne veselim, da bodo kmalu nazaj v tisti kletki, kao zabavali mimoidoče.

Potem imamo tu še priklenjene ptice, ki ne vem točno, kaj počnejo, razen tega, da prislužijo kak rubelj svojim gospodarjem. Le kaj si orel misli, privezan sredi Trga revolucije? Jaz o njega lastniku nič dobrega. Še bolj pa so mi mimo lastniki opic, ki le-te oblečejo v človeška oblačila in jih pripeljejo s sabo na ulico, da te potem tam zabavajo sprehajalce. Opice se pa prav nič ne zabavajo. Skozi cvilijo in piskajo in hitijo k svojim lastnikom in še zebe jih pozimi in ni jim fajn. In kar predstavljam si, kako jih zjutraj oblačijo v vse tiste cote, pa verjetno plenice dajo gor, pa take, za žival grozne stvari. Fuj. Sem kar jezna na njih.

Saj vem, v cirkusu ni nič bolje. Ali pa vseeno malo, upam. Joj, kak smo ljudje smotani! Neko žival vzamemo iz narave in hočemo, da počne stvari, ki jih počne človek, jo celo oblečemo v naša oblačila! In pol nas strašno zabava, ko mali medo hodi po dveh nogah, ploska in nosi roza košarico v roki. Pa v bistvu veš, da to vse dela, da bi na koncu dobil tisti briket.

Vem, zdaj nekaj pametujem, v nedeljo pa gremo spet v cirkus. Je tu čisto blizu naju še en, menda scensko ful dober, in ga moramo preizkusiti. Bojda bodo med drugim nastopali tudi ježki. Jupija.