E moj dide!

Robijeve poletne fotke

***

Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj.
Ni me tu.
Ne spim.
Sem tisoč vetrov, ki pihajo.
Sem diamantni lesk snega.
Sem sončni žarek na zrelem žitu.
Sem jesenski dež.
Ko se zbudiš v jutranji tihoti,
sem uren, dvigajoč polet
ptic, krožečih v zraku,
njih vesel ščebet.
Sem zvezde, ki sijejo v noči.
Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj.
Ni me tu.
Ne spim.

(Hvala ti, Nat.)

Zadnji dan leta je bil zadnji dan njegovega življenja. Nuša verjame, da imajo dobri ljudje možnost izbrati trenutek slovesa. Morda pa je dide le počakal. Počakal, da smo se ob njegovi postelji vsi zvrstili, se z njim pogovorili, ga stisnili za roko, se še zadnjič prepričali, kako velika so njegova ušesa, kako rjave oči in kako košate obrvi, pa predvsem o tem, kaki zajebant je bil in ostal in kako ga je te zadnje dni, ko ga je telo že na celi fronti izdajalo, glava še vedno ubogala. Ko smo »njegovi Slovenci« odhajali z zadnjega obiska, je zbral moči, se nepričakovano dvignil in še enkrat odprl oči, da sva z Borisom kar planila nazaj, da bi naju s pogledom lahko ujel in da bi se ga še enkrat dotaknila. To je bil en tak nepozaben, čustveno nabit, srečen, a žalosten trenutek. Nato smo s tesnobo v srcih odšli proti dvigalu in za sabo, korak za korakom, puščali njegovo sobo, in jelko z jaslicami na koncu hodnika. Bil je božič.
»Evo ti, dide, evo sad te tvoje kiše!« mi je prišlo na misel, ko je na jutro pogreba začelo deževati. Nato je posijalo sonce. Kasneje je zapihal še veter in poskrbel za goste sive oblake nad Kozjakom in bleščeče modro nebo nad Čiovim. Ko smo stali ob grobu, se je zastrto rdečkasto sonce spustilo vse do morja in njegov srebrn lesk je bil veličasten, tako primeren trenutku slovesa. Na koncu, da so se solze lažje skrile, so na nas spet pričele padati težke, dolge kaplje. Ko je ob našem spuščanju proti domu pokopališče obokala še mavrica, močnejša in čistejša od katerekoli, ki sem jih kdaj videla, se je zdelo, da je vsa ta predstava neba samo zanj. Uroš je lepo rekel, da gredo mavričine linije iz zemlje do neba in nazaj do zemlje, da je vse povezano, zaokroženo... Tudi mene je ta prijetna mehka okroglost pomirjala in barve so na nebo v sedmih vrstah napisale, da je tako moralo biti in da je tudi po smrti lepo.
Huda burja je pihala, ko smo se tistega večera vračali proti Ljubljani, za Sv. Rokom je snežilo, in v soncu sva naslednje jutro zapuščala Brnik, da bi tri ure kasneje lahko pristala v deževno sivi Moskvi. Vreme se torej dela, da se ni nič zgodilo... moja štiriperesna deteljica pa je izgubila en list.