Zadnji januarski vikend

petek šestindvajseti

sobota sedemindvajseti

nedelja osemindvajseti

Pa je res en poseben dan!

Evo, pa bo moja Nina pela ninanana,
saj na svet prijokala je mala ...

Bela je zima, ker tak je sneg

Sem bil po mojem eden redkih, ki so ga danasnje vremenske prigode spravljale v veselje. No, prej bi rekel v en spokoj, neko zadoscenje, da koncno to mesto zazivi v zimski idili, kakrsna ji po slovesu pripada. Veter je piskal in medel sneg po vseh vogalih... za piko na i pa je blo se -13. Ja, rekli so, pa je le prisla 'nastojashaja zima' in res so obeti, da bo temperatura se januarja padla se za 13 stopinj. Po mojem bo zdej prvic 'greva nazaj v RU' dobilo pravi pomen... pa se nisem ziher, al je to minus al' plus. Will C.

Za konec pa se mini slovarcek ruskih besed:

snezinka= snezinka

veter= veter

zima= zima

sneg= sneg

Aja, po rusko je na desni:)))

lp

Krimski val

Zadnje dni sva bila spet malo na Krimskem valu. Tako se imenuje obrežje ob Moskvi, kjer je Park kulture oziroma Park Gorki in kjer sta nova Tretjakovskaja galerija in na tem blogu že opevani Dom umetnikov. Tukaj ob reki vsak vremensko ugoden dan prodajajo slike, predvsem pa ob vikendih, ko je razstavljajočih umetnikov (pa tudi obiskovalcev) največ. To je res neverjetno, koliko slik se da videti na enem kupu! Res pa je, da je velika večina slik ruskih pejsažev, kar ponavadi pomeni gozd, reko, sneg, breze in polja. Ogromno je tudi portretov in tihožitja, pa nekaj odštekanih modernih slik in nekaj prefinjene elegance. Ker razstavljajo tudi armenski umetniki, so nekateri stili prav izstopajoči in prijetno drugačni. Seveda je tudi nekaj kiča in nekakovostnih kopij, a ker so okusi glede slik tako zelo različni, nikoli ne veš, kaj komu paše (včasih celo sam sebe presenetiš;). Bi dala roko v ogenj, da je tukaj za vsakega nekaj. Včeraj sem pofotkala nekaj meni simpatičnih izdelkov, a se mi zdi, da je bolje, da jih ne objavim. Nikoli ne veš, kako potem take slikce na netu zaokrožijo (kar naenkrat se na primer pojavi plakat plagiat) in res ne bi rada naredila kakemu umetniku krivice. Vseeno pa nekaj utrinkov s včerajšnjega sončnega (!) sprehoda.

Lp iz sončno hladne moskve (napoved drži:).
PS
Kam pa gre človek v Sloveniji kupit sliko?

Fišhaus

Joj sva se mastila v petek. Uroš mi je prepustil prijetno nalogo, da najdem restavracijo za večerjo v čast najinega januarskega praznika. Izbrala sem, le kdo bi si mislil, morsko hrano:) Čeprav sam ambient velike restavracije znotraj nakupovalnega centra ni bil hiper romantičen, je bila gostilna prijetna, natakar po rusko prijazen, hrana pa odlična. Vsekakor je omembe vredno dejstvo, da so bile cene znosne in da je to ena redkih restavracij, kjer takoj veš, koliko te bo stala cela riba, ne pa da vidiš ceno za 100 gramov, pol se pa do konca večerje treseš za račun, saj se ti ne sanja, koliko tehta ta tvoj slasten kos morja. Tukaj so nama ribe še tako lepo odprli in očistili, da je bilo veselje gledat tisto belino in da sva komaj zadrževala slino. Kar naju je pa še posebej razveselilo in presenetilo, pa je bilo dejstvo, da je bilo vino zastonj! Kaj takega pa tudi še ne. Ker nisva dovolj hitro pila, sva jih tako oškodovala le za kakih 6 deci čilskega belega, a drugič bova znala bolje ;)

Ali bo res?

Blinji

Včasih preveč rada eksperimentiram. Pol se pa naserjem, pa stvar ni dobra ali pa vsaj ne vredna svojega denarja. Danes recimo polom na celi črti. Najprej si (spet) privoščim sveže stisnjen sadni sok. Plačam malo več, da bi lahko dobila miks dveh. Pa je na koncu dosti slabše kot pa tisti slasten samo pomarančast. Ok. Lačna. Kaj če bi probala blinji - to so ruske palačinke, ki so v bistvu precej podobne (enake?) našim, samo da jih oni z vsem čudom napolnijo. Ker eksperiment s čokolado (marmelado, smetano, orehi, medom...) ne bi bil eksperiment, se seveda odločim za ne-sladko varianto in izbiram med govedino, piščancem, šunko in sirom... ko pa pridem na vrsto, pa zagledam lososa. Ja, to bom! Budalo. Jaz, ki marsikaj pojem, tega nisem mogla. Enostavno stran sem morala vreči. Ni šlo. Sladka palačinka, v njej pa zavit slano mariniran lososov file. Jojajjajsjasa, še zdaj dobim kurjo kožo, ko se spomnim okusa. Da bi se rešila te mešanice v ustih, se postavim v vrsto za sladoled. Čakam 5 minut, nato moram dalje. Bom pa sok. Kaj če bi probala tega rdečega? Kaj je to? Višnja? Davajte! Joooj! Velik kozarec čisto toplega soka. Na koncu še bolj žejna kot prej. Klinc pa moji eksperimenti. Drugič vzamem kos pice in kokakolo pa mirna bosna.

Od a do ja

Ta teden sem se KONČNO začela res učiti ruščino. Seveda sem morala spet vse od začetka - azbuka in pol naprej. To me je spomnilo na fotko, ki jo je Uroš že pred časom posnel: po naše bi bilo Od A do Ž, po rusko je Od A do Ja :).

Sicer sem se pa danes osredotočila na fraze: Izvinite djevuška, skolka stojit eta jupka? Možna eta primjerit? Pakažite pažalsta. Spasiba, ja prosta smatrju... Pol sem jih šla pa v prakso zvadit ;)

Šoping

Na našem novoletnem srečanju so me punce grdo (no, presenečeno) gledale, kako to, da še nisem raziskala, kje se da v Moskvi kaj in za koliko kupiti. Nisem vedela. Celo sama sem bila malo začudena, ko sem se zavedla, da si po dveh mesecih abroad praktično nisem še ničesar kupila. Zakaj ne? Ker nisem služila svojega denarja; ker je večina lepih stvari ful dragih; ker živiva iz centra, v okolici bloka pa ni niti ene same možnosti zapravljanja; ker se mi je zdelo, da nič ne rabim.

Z januarjem pa se je odprlo. Dobila sem svojo prvo plačo, odkrila še 4 ogromne šoping centre, od tega 3 z tudi dostopnimi cenami (med vsemi oh in ah butiki), da se mi hoditi naokoli in kar naenkrat se mi zdi, da sto stvari rabim. Šment. Upam, da bo minilo ;)

Največje odkritje je gotovo Evropeisky, ki sva ga z Urošem od daleč že opazila, a so ga komaj konec leta odprli. Danes sem ga nameravala raziskati, a mi je uspelo le nadstropje in pol! Šele zdaj sem prebrala, da je v njem več kot 300 (!) trgovinic in da bojda na svetu ni večjega nakupovalnega središča, ki bi se nahajalo tako priročno v centru mesta - v tega te metro direktno 'not' pripelje. Sem si pa danes želela, da bi vseeno imela avto, v katerega bi lahko zaklenila svojo stokilsko torbo (laptop+učbeniki), ki je moja ramena in hrbtenico prav pošteno namučila (pa glih danes, ko mi je maser v deželo odbiznisiral). Ni čudno, da sem obdelala le tretjino centra :) Kupila pa trojne zokne, nekaj za Evico in eno majco zase. Uau. Sezona se je pričela ;)

Imenitni iPhone

Z nakupom mobija (iPoda, GPSa, fotoaparata, dlančnika, you-name-it) raje počakajte do junija. Kamen na kamen palača, evro na evro pa tale igrača. Kratko predstavitev tega Apple izuma dobite s klikom na slikco, več o vsem skupaj pa na Jonasovem blogu.

PS

Ne verjemite slikci na levi, da pri nas sneži. Tudi včeraj ni.

S novim godom!

Danes Rusi praznujejo Staryi novy god. Čeprav sva dolgo lutala po ulicah mesta, nisva včeraj zvečer opazila nič posebno slavnostnega ozračja, doma pa so nato prenašali le posnetek pravega silvestrskega koncerta, ki se je na Rdečem trgu godil 31. decembra. Tole ortodoksno Staro novo leto je torej ostalo zapisano le na papirju (no, tu pa tam kak ognjemet je šel tudi včeraj in danes v zrak), prave novoletne zabave pa se dogajajo sočasno z našimi. Takrat se Rusi najprej v družinskem krogu zberejo okoli jelke, kjer jim je Ded moroz (s pomočjo Snegurochke) pustil darila, tik pred polnočjo prisluhnejo predsednikovemu govoru, ob dvanajstih udarcih kremeljskih zvonov nazdravijo s šampanjcem ter gredo nato na ulice plesat in pet in prijateljem voščit. To sva midva sicer zamudila, ker sva bila čez praznike doma, sva pa bila tukaj 7. januarja, ko verni Rusi praznujejo ortodoksni božič (Rozhdestvo), a le verni Rusi. Za večino ostalih ta datum (določen z julijanskim koledarjem, ki ga cerkev še uporablja, država pa od 1918 več ne) nima nekega večjega pomena in tudi nobenih ritualov, ki bi sodili zraven. Edino kar je, je polnočna maša, ki se pa pri njih prične ob 9h zvečer in nato traja do 1h! Bojda so ljudje, ki prisostvujejo celotni maši, večina pa jih pride za kako uro pač enkrat vmes. Midva sva se odpravljala v mesto, ker sva želela iti na polnočnico, nakar sva s pomočjo TV prenosa razočarano ugotovila, da že traja. Po kaki uri gledanja pa sva bila kar srečna, da sva ostala doma, ker je bilo vse skupaj eno samo nerazumljivo petje številnih duhovnikov, ki so tam spredaj izvajali nekakšne obrede, medtem ko so verniki le tiho stali - nič peli in nič molili - in se le na svete cajte malo pokrižali.

No, z današnjim dnem naj bi se končalo to zimsko praznikovanje in jutri naj bi Rusi pa res začeli delat. ;)

E moj dide!

Robijeve poletne fotke

***

Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj.
Ni me tu.
Ne spim.
Sem tisoč vetrov, ki pihajo.
Sem diamantni lesk snega.
Sem sončni žarek na zrelem žitu.
Sem jesenski dež.
Ko se zbudiš v jutranji tihoti,
sem uren, dvigajoč polet
ptic, krožečih v zraku,
njih vesel ščebet.
Sem zvezde, ki sijejo v noči.
Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj.
Ni me tu.
Ne spim.

(Hvala ti, Nat.)

Zadnji dan leta je bil zadnji dan njegovega življenja. Nuša verjame, da imajo dobri ljudje možnost izbrati trenutek slovesa. Morda pa je dide le počakal. Počakal, da smo se ob njegovi postelji vsi zvrstili, se z njim pogovorili, ga stisnili za roko, se še zadnjič prepričali, kako velika so njegova ušesa, kako rjave oči in kako košate obrvi, pa predvsem o tem, kaki zajebant je bil in ostal in kako ga je te zadnje dni, ko ga je telo že na celi fronti izdajalo, glava še vedno ubogala. Ko smo »njegovi Slovenci« odhajali z zadnjega obiska, je zbral moči, se nepričakovano dvignil in še enkrat odprl oči, da sva z Borisom kar planila nazaj, da bi naju s pogledom lahko ujel in da bi se ga še enkrat dotaknila. To je bil en tak nepozaben, čustveno nabit, srečen, a žalosten trenutek. Nato smo s tesnobo v srcih odšli proti dvigalu in za sabo, korak za korakom, puščali njegovo sobo, in jelko z jaslicami na koncu hodnika. Bil je božič.
»Evo ti, dide, evo sad te tvoje kiše!« mi je prišlo na misel, ko je na jutro pogreba začelo deževati. Nato je posijalo sonce. Kasneje je zapihal še veter in poskrbel za goste sive oblake nad Kozjakom in bleščeče modro nebo nad Čiovim. Ko smo stali ob grobu, se je zastrto rdečkasto sonce spustilo vse do morja in njegov srebrn lesk je bil veličasten, tako primeren trenutku slovesa. Na koncu, da so se solze lažje skrile, so na nas spet pričele padati težke, dolge kaplje. Ko je ob našem spuščanju proti domu pokopališče obokala še mavrica, močnejša in čistejša od katerekoli, ki sem jih kdaj videla, se je zdelo, da je vsa ta predstava neba samo zanj. Uroš je lepo rekel, da gredo mavričine linije iz zemlje do neba in nazaj do zemlje, da je vse povezano, zaokroženo... Tudi mene je ta prijetna mehka okroglost pomirjala in barve so na nebo v sedmih vrstah napisale, da je tako moralo biti in da je tudi po smrti lepo.
Huda burja je pihala, ko smo se tistega večera vračali proti Ljubljani, za Sv. Rokom je snežilo, in v soncu sva naslednje jutro zapuščala Brnik, da bi tri ure kasneje lahko pristala v deževno sivi Moskvi. Vreme se torej dela, da se ni nič zgodilo... moja štiriperesna deteljica pa je izgubila en list.

Prazniki doma

Po dolgih tednih molka, evo naju nazaj.
Nekaj prednovoletnih utrinkov.
Ljubljana-Maribor-Split-Trogir
Pa še štiri iz decembrskega Kaštel Kambelovca.
Preden so mi v Bachusu ukradli fotoaparat :(