добрый день

V rožicah za najinim domom

2009-07-06T02:02:00.004+04:00

Photo Buki

Zdaj se pa začenja akcija :)

2009-05-23T03:24:00.002+04:00

Trenutno stanje :)

2009-04-24T11:19:00.001+04:00

Malo ruske glasbe

2009-04-21T21:18:00.008+04:00

Danes me je dragi zasipal z linki in ker sem navdušena nad izborom in raznežena ob spominih, jih moram nekam dati. Pa se mi zdi, da na ta blog čisto pašejo :) Here they come:

Od aprila do januarja

2009-04-19T21:48:00.001+04:00

Srečno novo leto!

2009-01-02T14:41:00.001+03:00

Toskanski poljub :)

Travelling with my honey and moon

2008-10-15T14:22:00.002+04:00

One day in September

2008-10-03T20:35:00.002+04:00

Svoji srci sva povezala za vedno -

za vse dni, za vsa leta, za večnost.

Happy countdown :)

2008-06-11T01:15:00.002+04:00

Komenda

2008-03-30T13:02:00.004+04:00

Najin prvi vikend v Komendi. Moram priznati, da je več kot zanimivo. Začelo se je s petkovim večerom, ko sva se – na vabilo malteškega viteza ;) – peš odpravila na koncert etno glasbe v kulturni dom. Publike sicer ni bilo ravno dosti, prireditev pa res na nivoju. Super glasba in zabaven povezovalni program. Pa saj se ti mora prikupiti! Ampak najbolj imenitno od vsega je bilo, ko sva potem, kar pes, odšla v najin dom. Tako nerealno. A to je zdaj res to? A tukaj sva doma?! Potem pa Uroš pred časopise, jaz pa pred knjige. Medene vselitvene dni okus po strokovnem izpitu greni…

A se ne damo :)
Pravo dogajanje pa se šele začenja. Kmetijsko – živilski sejem ravno ta vikend poteka za ovinkom in ljudje se valijo z vseh koncev in krajev. In valijo se mimo mojega okna. Ful smešen občutek – jaz se učim, mimo pa neprestano hodijo ljudje in se vozijo avtomobili. Tako, brez zaves, sem kot na razstavi.
In ko se je včeraj zvečer umirilo, ker je sonce odsijalo in se je vlil dež, sejem pa je zaprl svoja vrata (ki jih, ker je na prostem, seveda nima), se je akcija šele prav začela. Vse polno avtomobilov je parkiralo okoli najine hiše, ljudje so zvonili in spraševali, če je ok… da je vse okoli vse zaparkirano… »Šopek za mami« je bila narodnozabavna prireditev, ki je privabila ogromno ljudi v športno dvorano zraven najine hiše. Sem si skuhala čajček in na balkonu prisluhnila prvim komadom. Šest ur (!!!) so peli in plesali in sploh nisem mogla verjeti, da je to tak veeeliiik dogodek. Hkrati pa sem se spraševala, kako lahko tako dolgo uživajo ob eni – tej – zvrsti glasbe… Kot da bi moja razmišljanja slišali do dvorane – zadnja runda je bil venček dalmatinskih in takrat sva midva že pod odejo čakala, da bo ob dveh ura tri.
Danes je nov dan. Po radiu govorijo o soncu. Do nas še ni prišlo. Sejem pa je v polnem zagonu. Uroš prodaja igrače. Pod mojim oknom pa se vali na stotine ljudi, ki jih sploh ne gane, da ima Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli 53 členov… Srečneži.

Tale zapis nima nobene zveze z Rusijo in verjetno tudi nihče več nikoli ne bo zašel na to stran, a danes se mi je prav luštalo pisati. Po dolgem času me je zgrabilo... Je čas za nov blog? ;)

Kresna noč v Piteru

2007-06-28T00:45:00.001+04:00

Saj bi kaj napisala, a so naju množice zadrževale v St. Peterburgu ;)
.

Najkrajša noč leta na Nevskem prospektu - pogled gor in dol.

Pa še košček programa, namenjenega predvsem zaključku šolskega leta in vipustnikom, ki jim je po enajstih letih šolanja "odzvonilo".

Koprc? Koper? Xy?

2007-06-17T17:05:00.000+04:00

Evo, še malo kuhinjske Rusije ;) V naši trgovini sploh ne morem kupiti peteršilja, če zraven v kompletu ne vzamem še kopra. Žal pa ta rastlinca potem vedno roma direktno v koš, ker nobeden od naju ne mara njenega okusa :(. A mi v Sloveniji sploh uporabljamo to? Kam pa ga dodamo? Ker Rusi so čisto nori na ta ukrop. Najdeš ga praktično v čisto vsaki solati, juhi, v precej omakah, kot dodatek k pečenemu mesu... Skratka - ruski kralj začimb :) Ali se pa samo nama tako zdi, ker ga ne marava, pol pa je človek bolj pozoren in občutljiv...

Tako, konec kaosa v stanovanju, bluzenja dolgo v noč, sendvičev za kosilo... Mesič je dostavljen - moj dragi je pristal! :) :) :)

Od kefirja do športnih avtomobilov

2007-06-16T16:44:00.000+04:00

V četrtek je bil na luksemburški ambasadi zadnji letošnji sestanek Odbora za dobrodelno dejavnost Mednarodnega kluba žensk. Predsednica odbora je bila z zadnjim letom več kot zadovoljna, saj je IWC preko 72 različnih projektov (z zbranim denarjem in s svojimi 130 prostovoljci) na tak ali drugačen način pomagal več kot 7000 ljudem. Več kot 100 000 toplih obrokov je bilo podeljenih pomoči potrebnim, redno obiskovanih precej internatov in sirotišnic, podarjenih je bilo veliko število učnih ur - od angleščine pa do računalništva in šole za življenje, pomoč so dobile bolnice in posamezniki v njih, kupljeni so bili invalidski vozički, plačane operacije otrok, 10 otrok s posebnimi potrebami je s pomočjo kluba našlo svoje rejniške družine, nabranih je bilo ogromno škatel podarjenih oblačil, igrač, pohištva, renovirane so bile prej nevzdržne kopalnice in spalnice internatov... skratka - marsikaj se da!

Nato smo poslušali predstavitev projekta Očeta Ilje, ki malo izven Moskve vodi neke vrste rehabilitacijski center za otroke in mladostnike. Iz različnih virov sponzoriran projekt jim super uspeva. V svojo sredino sprejemajo otroke in mlade s težavami, ki v internatih povzročajo preglavice. Pogoj pa je, da se vsaj na enem področju izkažejo - potem jih lahko doleti ta nagrada - en mesec življenja v centru, kjer jim ponujajo razne tečaje, se z njimi pogovarjajo, jim odpirajo obzorja in jih nato, bojda pogosto 'kot nove', pošljejo nazaj. Center je zelo lepo urejen, hrana je menda odlična, na barvnih stenah visijo umetniška dela, da bi se le mladi res dobro počutili in razvijali svoje potenciale. Imajo tudi številne živali in celo svojo mlekarno, s prodajo mlečnih izdelkov (mmmm, je bilo dobro:) namreč dodatno služijo denar. Prav tako imajo avtomobilsko delavnico, v kateri fantje delajo športne avtomobile. (!) Vse to smo videle na filmčku, ki ga je odlično posnel eden od "neperspektivnih, problematičnih mulcev". Medse sprejmejo tudi najmlajše, ki jim potem iščejo rejniške družine - spoznavajo otroke in starše in čakajo, da se drug v druge "zaljubijo"... pa dobi še eno bitje topel dom. Sam oče Ilja ima 8 rejencev.

Res ga je bilo lepo poslušat in občudovat tako zanesenega in ljubečega. Se bo treba odzvati vabilu in se zapeljati pogledat ta center, katerega vodilo je: vse, kar potrebujejo, je ljubezen.

Prvič na gledališko predstavo

2007-06-14T00:15:00.000+04:00

Na operah že bili, na baletih tudi, ampak tisto "ta pravo", meni tako ljubo gledališče pa sva do sedaj popolnoma zanemarila - iz čistega straha pred ruščino, v veri, da "itak ne bi nič razumela".

V nedeljo pa me pokliče Nadežda, recimo ji družinska prijateljica;), če grem z njo na predstavo - da ima ona dve karti in jaz 10 minut časa, da se zrihtam. Pa sem k sreči bila za akcijo.

V lepem in zanimivem gledališču Et cetera (kjer je vsakih nekaj stolov iz druge kolekcije - pokukaj sem) sva gledali komedijo Volkovi in ovce, ki jo je konec 19. stoletja napisal ruski dramatik, realist Aleksander Nikolajevič Ostrovski. Avtor, ki je do Čehova veljal za vodilno osebnost ruskega odra, je bil meni sicer popolnoma neznan, menda sta pa njegovi najbolj znani drami Nevihta in Gozd, med komedijami pa Še tak lisjak se nazadnje ujame. Ne bi vedela. Se mi zdi, da Štavbar o njem ni govoril :)

Predstava v izvedbi Mojstrske delavnice Petra Fomenka, prav tako zelo znanega moskovskega režiserja, je bila super super. Čeprav malo razočarana nad svojim ne-razumevanjem ruščine, sem se precej nasmejala in v prvi vrsti nauživala kakovostne gledališke igre in domišljenih kadrov. Le zakaj sem z obiskom tovrstne predstave čakala tako dolgo?!? Tepka. Bo treba še vse nadoknadit ;)

Aleksander Ostrovski je umrl leta 1886, točno na današnji dan
(sem par dni počakala z objavo;).

Dan Rusije

2007-06-12T22:12:00.000+04:00

Mi pa spet praznujemo! Zaradi današnjega praznika, dneva Rusije, je bila sobota delovna in ponedeljek fraj, tako da je veliko Rusov pobegnilo iz mesta na dače. Tako spokojnega sprehoda si že dolgo nisem privoščila - ulice so bile skoraj prazne, tako nenavadno tihe, da se je slišalo, kako sonce sije. Res je bilo prijetno, domače.

Sem se zato odločila, da bom več hodila in se manj vozila, in se tako od moje ruščine do centra odpravila kar lepo peš.

Ustavila sem se v največji moskovski knjigarni in kako uro uživala med knjigami. Kupila sem en lep blok, pa par ruskih knjižic za učenje jezika, pa še angleški prevod ruske klasike "Dan v življenju Ivana Denisoviča", ker mi je knjiga ravno prišla pod prste. Aleksander Solženicin, velik ruski pisatelj, taboriščnik stalinističnih gulagov, akademik in Nobelov nagrajenec pa je prav danes, pri svojih 88, prejel pomembno državno nagrado - eno od dvanajstih, ki jih je Putin ob prazniku podelil v Kremeljskem dvorcu (nagrajenci so bili iz različnih sfer - znanstveniki, kirurg, balerina, operna pevka, režiser...).

Potem sem se sprehajala dalje, saj sem hotela po eni znani moskovski ulici Varvarki, kjer še nisem bila. Žal je bila prav danes - zaradi prireditev na Rdečem trgu - ulica zaprta :( Naredila sem en veeelik krog, da bi do trga prišla z druge smeri, pa so me tudi tam pričakali policaji. Ker nisem hotela po isti, malo pusti in fejst dolgi ulici nazaj, sem se odločila za zanimivejši transport - ladjico. Cena do naslednje postaje je ista kot do končne, zato sem se odločila kar uživati na sončku palube in se za uro in pol prepustiti ropotanju motorja in super razgledu. Počutila sem se kot na trajektu za Šolto! (Kar je eden največjih komplimentov, kar jih lahko kak moj občutek dobi.)

Aja, čemu praznik? "Izmislil" si ga je Jelcin leta 1991 in slavi rusko enotnost in Rusijo kot samostojno državo, saj je 12. junija 1990 ruski parlament uradno razglasil svojo suverenost. Čeprav ga proglašajo za najpomembnejši državni praznik, pa danes in v dneh prej ni bilo čutiti tistega res prazničnega razpoloženja, v katerem je Moskva žarela ob 9. maju, dnevu zmage. No, seveda so tudi tokrat mesto preplavili plakati in zastave, delili so se trakci z ruskimi barvami, slišali ognjemeti in koncerti. Vsa ta galama pa je bila nekje daleč. V meni je bilo prijetno tiho - sprehajala sem se, vozila, gledala, poslušala, sončila, čitala, razmišljala - in praznik je bil polnik :)

Babji dan

2007-06-11T23:17:00.000+04:00

A naj priznam, da mi Rusija že škodi? So me cene zadnjič tako pritegnile, da sem se v salonu naročila še za - pazi to! - pedikuro in manikuro. Razvajanje, skratka. Ko mačkona ni doma, miška pleše ;)

Le da se je tokrat cenenost salona pokazala v polni luči in odšla sem nezadovljna. Ena mlada se me je tako zelo z levo roko lotila, da sem ji skoraj rekla, da vse to pa si res znam sama doma boljše nardit. Nato me je hotela prepričati za oranžno rdeče zlato svetlikajoči se lak za nohte. Za piko na i me je prehitro poslala iz salona, tako da se mi je sveže namazan lak pri priči spacal. Brezveze. Tringelda nič.
Tudi nadaljevanje dneva je bilo zelo "žensko". Jaz ne kupujem pogosto, ko se pa enkrat spravim... ;) Se mi je pač zdel super dan za šoping (kot očitno še pol Moskvičem, ki so se spravili v 'moj' center:) - danes je bil za večino fraj dan, ker imamo jutri praznik).

Ful mi je bilo zabavno opazovati tipe, ki so s svojimi puncami prišli po nakupih. Medtem ko one brskajo med oblekcami in iščejo tisto čisto ta pravo majčko, se oni zdolgočaseno prestopajo z noge na nogo, malo zmedeno gledajo po trgovini in so tako nebogljeni v tem večnem umikanju, skozi nekomu napoti. Joj, kako sem jaz prijazna punca, da to večinoma opravim sama ;)
Druga stvar, ki je danes pritegnila mojo pozornost, so bile številne mame, ki so prišle nakupovat s hčerkami. Je bilo zanimivo opazovati njihove mnenje-iščoče poglede, pogovore, prepričevanja, svetovanja, pa tudi kreganja. Neverjetno, koliko mam in odraslih hčerk se v Rusiji drži za roko!

Tako, če zdaj še katero ulovim na Skypu za dolg klepet ob koščku čokolade, bo pa to res popolni zaključek tega babjega dne:).

Pa ne hodi po temi domov!

2007-06-10T23:27:00.000+04:00

... so mi rekli najbližji, v vedenju, da bom dober teden sama. Po temi? To se moraš pa že res potruditi! To fotko je Uroš škljocnil z najinega okna pred parimi dnevi ob 11.30 zvečer.

Danes pa sem se vračala iz gledališča (me je Nadežda peljala na eno super predstavo) in posnela še ti dve slikci - samo za občutek, kako dolgo je pri nas svetlo.

Smo se prejšnji teden ob sedmih zvečer dobili na bowlingu in sploh nismo mogli verjeti, ko smo nekaj čez devet stopili iz stavbe, zunaj pa je še ful sijalo sonce :) Ja, krasni so ti dnevi, ko sonce zelo zelo zgodaj vzide (tako pravijo) in tako dolgo ostane z nami - se Moskva kaže v čisto drugačni luči. I like :) :) :)

Trepetanje

2007-06-09T23:45:00.000+04:00

Ja, danes me je bilo pa res strah. Stiskalo me je pri srcu in sem se sploh zelo slabo počutila. Kaj bo nastalo iz tega? Kam to vodi? Ali sva se prav razumeli? Kaj je najhujše, kar se mi lahko zgodi? Kako bom reagirala? Kake so možne rešitve ob katastrofi?
Potem sem zaprla oči in se prepustila usodi.
Po treh urah sem vsa srečna zapustila frizerski salon, v katerem so PRVIČ v moji blajhasti karieri nastali ne-selniški prameni. Pa še zelo lepo so uspeli :)

Saj vem, eni pogosteje menjavate frizerja in za vas to ne bi bila taka travma. Je pa treba dodati pomembno oteževalno okoliščino, da se je bilo treba v ruščini zmenit, kaj točno bi rada, in da ne jaz ne frizerka nisva bili ziher, da sva se prav razumeli. Na koncu je obema odleglo.

V Moskvi res ni problem najti Salona krasote, ker tičijo skoraj na vsaki ulici (midva nimava tu okoli kam na pivo, lepotilnic je pa toliko kot apotek :). So pa tudi cene zelo zasoljene - še posebej če je salon lep in ima okna na ulico. Jaz sem šla za ceno vprašat v enega bolj odmaknjenega in "skritega", pa mi je receptorka rekla, da bodo prameni stali nekaj manj kot 200 evrov! Ja halo, po moje tudi!

Spet me je z enim svojih dragocenih preživetvenih trikov rešila Vesna. Odpeljala me je v Ekonomko, na videz sicer precej neugleden salon. Pa sem zelo zadovoljna - za pramene, pranje, striženje, sušenje sem plačala celo manj kot bi v Selnici! Mladi frizerki Katji Malenkaji pa sem, od sreče pijana, v zahvalo za trud in sočutje pustila kar jurja. Tringeld, da ga vikaš :)

Slikco sem v dokaz dodala na željo meni ljube redne bralke:)

Prvi dan poletja

2007-06-01T23:59:00.000+04:00

Priznam. Za dve uri ponarejam uro objave. Da bi ponaredila datum. Drugače naslov ne bo več pasal ;)

Ker smo v Rusiji že 1. marca pričeli s pomladjo, ji je danes že tudi uradno odtiktakalo. Ne samo to, odneslo jo je stran! Je ponoči tako močan veter pihal, da smo se zbudili in gledali skozi okno - midva, pa še par sosedov je bilo opaziti. Seveda je bilo že svetlo, ker se dan tukaj naredi že okoli štirih. No, v bistvu ne čisto svetlo, bilo je tako skrivnostno mračno, saj se je pripravljalo k neurju. A očitno le pripravljalo... Prevetrilo je stanovanje in poslalo nad mesto nekaj kapljic poletnega dežja, nato je spet posijalo sonce. Ostro mrzel veter pa je ostal ter še ves dan hladil gole ledvičke, delal kurjo kožo in nadležno dvigal krila. Ledena pijača danes ni šla več v prodajo.

In po dolgem času je bila večja gneča spet na sončnih klopcah in na obsijani strani ulic.

Vrooooočiiiiinaaaaa

2007-05-29T23:47:00.000+04:00

Samo toliko, da veste, da se mi tu kuhamo. Že dober teden imamo vsak dan okoli 32 in danes bo menda še bolj vroče. Najbolj zanimivo je, da se tudi ponoči sploh ne ohladi kaj dosti, tako da je še ob enih 25 stopinj... Ne morem verjeti, da je to ta ista Moskva, kjer smo se štiriplastno oblačili in skrivali za šale in pod kučme!
Je pa lepo, ker skozi sije sonček in je res tisti filing poletja, takega pravega, splitskega. Jaz sem se že uspela prepričati, da sem kao na dopustu in se sploh več ne sekiram, ko iz klimatiziranih pisarn stopim na totalno sparjene ulice. Z veseljem opazujem pisane oblekce in celotno poletno modno kolekcijo, ki se premika po ulicah, za piko na i pa si privoščim še kak sladoled. :) No, stati med prešvicano množico zatohlega metroja in se z golo roko dotikati tujih golih rok pa niti ni tako zabavno :(

Tudi najino pozimi tako krasno sončno stanovanje je v teh razmerah malo manj prijazno do naju in kljub temu, da imava ves čas na stežaj odprta okna, je noter prav nesramno vroče. Uroš, ki je nad vročino ful manj navdušen, je skozi na relaciji mrzel tuš - kuhinja in je res 'žeučn' ohladitve. Menda pride z vikendom. Do takrat pa se v Moskvi podirajo dolgoletni temperaturni rekordi...

Ena od številnih uličnih prodajalcev in vrsta pred sladolednim Mekom

Sem ravno prebrala, da se bojijo izpada elektrike, ker se je njena poraba zaradi vseh zalaufanih klim povečala za več kot 10%. Roke pa si manejo ulični prodajalci pijače, saj se je prodaja tekočin menda dvignila za 80%! Čisto verjamem, jaz sem že vse domače zaloge popila :)

Paslednji zvanok

2007-05-26T12:08:00.000+04:00

Včeraj je po Moskvi cingljalo. Na nek način so torej tudi oni praznovali Dan mladosti :) 25. maja je v Rusiji namreč zadnji dan šole in zaključni letniki srednjih šol, se pravi po enajstem letu šolanja, stari 17, 18 let, so bili včeraj zvezde dneva. Vsi so nosili lente z rusko zastavo, na kateri je pisalo, da so zaključili šolanje. Nanjo je bil pripet še majhen zvonček, ki je skozi cingljal, v simbol zadnjega šolskega zvonca (paslednjega zvanoka).

Mi smo se včeraj v Parku Gorki dobili na pivu in šašlikih (ražnjičih) in tako tam tudi ujeli to prešerno vzdušje celih razredov, z učiteljicami na čelu, in take smešne podobe punc, oblečenih v stare šolske uniforme, s pentljami v laseh.

Že prej sva slišala, da je to tudi dan, ko se ga mladi napijejo, in zato starše na roditeljskem sestanku vnaprej opozorijo, naj otroci le prej kaj probajo, da ne bo na ta dan polomije :) Kakorkoli, včeraj v parku kao niso prodajali piva. No, mi smo očitno zgledali dovolj stari, kot da nam je že davno odzvonilo :), in nam je natakar tako pritajeno prinesel pivo v vrču za sok, pol smo si ga pa v dva deci kozarčke nalivali - pa ko bi se naša pivska pena itak z letala videla :)
PS
Današnja misel dneva tako zelo paše k tej temi!
It is not how old you are, but how are you old.
Jules Renard

Vaja dela mojstrico :)

2007-05-25T10:16:00.000+04:00

Tale filmček imam že dolgo shranjen na računalniku, a sem včeraj znova naletela nanj. Po tolikih mesecih med Rusinjami, je dobil zame čisto nov pomen :) Bi se kar vpisala na kak uvajalni tečaj ;)

Nat, ti pa lahko prevedeš, kaj dejansko govorijo :)

Tudi to je Moskva

2007-05-23T09:50:00.000+04:00

Včeraj sva se odpravila kupit še karte za vlak za najin junijski izlet v Pitra. Dobila sva se pred Leningradskim vagzalom - torej kolodvorom za Peterburg. Ker sem bila jaz tam prehitro, Uroš pa, saj ga poznate ;), malo prepozno, sem tako kakih 20 minut čakala pred vhodom na kolodvor. Kaj takega v pol leta Moskve še nisem doživela.

Takoj pri izstopu iz metro postaje sem dobila neprijeten občutek - umazano, natrpano s štanti, čuden vonj v zraku, galama, gneča. Kar neki nemir me je navdal in bolj trdno sem se oklenila laptopa. Ker se na tej točki mesta (Metro Komsomolskaja) stikajo trije kolodvori in metro postaja, je to očitno en takih centrov za številne nesrečneže.

Jaz še nikoli nikoli v življenju nisem videla toliko beračev, klošarjev, pijancev, bolnikov, invalidov, slepih, iznakaženih. Tam sedijo, se pogovarjajo, kregajo, cartajo, ležijo, prosjačijo, iščejo po smeteh, pijejo pivo, se sprehajajo gor in dol ali pa le v nekem kotu ležijo. Ni bilo nevarno, je bilo pa strašno neprijetno. Še sreča, da je ob pol devetih pri nas še sončno, ker v temi bi bila pa grozljivka.

Zavedla sem se, v kako krasnem, urejenem in prijetnem delu mesta živiva in se gibava ter kako malo stika imava s takimi umazanimi, raztrganimi, pijanimi, lačnimi in vse prej kot dišečimi ljudmi z obrobja. Če bi morala vsak dan na to metro postajo, bi se v Moskvi gotovo drugače počutila in tudi najini slovenski gosti bi dobili čisto drugačen vtis o mestu.

Ta včerajšnja izkušnja mi je odprla oči, me šokirala in razžalostila. Sploh nisem več vedela, kam naj gledam, da se psihično spočijem in pomirim ta nemir v sebi, to čudno mešanico sočutja, pomilovanja, žalosti, jeze, gnusa.

-----------------------
Ne vem, če mi je Uroševa pojava v množici že kdaj prej povzročila toliko veselja in pozitivnih vibracij. Kot sončni žarek je prisijal, jaz pa sem, skrita v njegov objem, spet zaslutila lepoto sveta.

Ojojoj, kako različna so življenja ljudi!, sem v žalostni sreči začutila.

Poletje je tu!

2007-05-21T22:15:00.000+04:00

Ja, vi se kar smejte, ko ga imate že dolgo, k nam je prišlo bolj kot ne iznenada. Še prejšnjo nedeljo smo se s šali in plašči sprehajale, včeraj pa se je Uroš že v reki namakal. Da je prišlo poletje se vidi tudi po kratkih krilih in dolgih nogah, ki jih kar naenkrat ful mrgoli, saj punce v poletnih oblekcah preplavljajo ulice. Je kr kaj za pogledat :)

Najbolj sva bila presenečena, ko sva se šla v soboto sprehajat v Park Gorki in je bilo ob šestih zvečer, v največjem soncu, sredi parka, na stotine punc v visokih tankih petkah (ampak res visokih - do 5 cm se tu sploh ne šteje za peto). Sem jih hotela za blog in za svoj arhiv poslikat, a kaj, ko sem taka prpa, da jih še od zadaj komaj upam.

Tale sprehajalno zeleni park Gorki pa je v bistvu tudi lunapark, kjer se ljudje množično vozijo na takih in drugačnih ringlšpilih in še bolj množično sodelujejo v raznih igrah, ki jim prinašajo ogromne plišaste igrače. Med sprehajanjem tako nonstop srečuješ ljudi, ki imajo pod roko kako oranžno opico ali roza medveda.

Da bi se o poletju še bolj prepričala, sva se včeraj z metrojem in trolebusom odpravila na Srebreni bor, kao plažo Moskvičev, ki se nahaja okoli kanalov in otočkov severno od mesta. Na pol opremljena za kopanje sva bila najprej v šoku nad umazanijo reke, potem pa sva le našla hitreje tekoči kanal in bolj apetitlih vodo. Pa je Uroš samo skomignil z rameni - češ, kje vse sem se jaz kopal, ko sem bil majhen - in se vrgel v vodo. Jaz pa sem se malo posončila in se spoprijateljila s prijaznimi Rusi, ki so Uroša kasneje pozvali k odbojki. Je bil res taki pravi poletni filing - vsi v kopalkah, radio na "plaži", malica in pijača iz nahrbtnika, vonj po sončnih kremah... Vsi okoli naju pa zelo družabni in prijetni.

Bolj nenavaden je bil še sprehod čez kao nudistični del plaže, kjer je bilo približno pol ljudi oblečenih in pol nagih. Tako sva lahko videla dva nagca, kako veselo klepetata z dvema v kopalkah, pa dve nagi ekipi med igranjem odbojke, pa kakega geja ali tri in še en kup sproščenih družinic. Pestra družba, skratka. A nama je najin del plaže vseeno bolj ugajal ;)
V Moskvi je trenutno noro vroče in noro svetlo. Ura je deset čez deset zvečer, pa je zunaj še vedno 23 stopinj in komaj se je pričelo mračiti. Noro.

Moskva cveti

2007-05-18T21:23:00.000+04:00

Ne, to niso alge v reki Moskvi, temveč rožice v ruski prestolnici! No, končno je tudi do nas prišlo toplo vreme in imamo že cel teden čez dvajset. Ker je med prejšnjotedenskimi obiski še snežilo, so take tople temperature precej šokantne, a seveda več kot dobrodošle :) Zagretima sprehajalkama, uživalkama in fotografinjama Mojci in Heleni gre zahvala za take krasne fotke cvetočega mesta:

Ja, dva krasna šopka tulipanov sta bila tudi meni podarjena od mojih pozornih gostij, kar me je res res razveslilo. Je pa smešno, kako je skoraj isti trenutek, ko smo sedle k mizi v gostilni, natakar prinesel tudi vazo za moje rožice. Tako zelo tipično za mesto, kjer ima več ljudi v rokah rožice kot pa čokolade ali kepice sladoleda (le pivo konkurira ;).

Okradena

2007-05-11T09:45:00.000+04:00

Pa saj nisem mogla verjet! Pa ko res pazim na svoje stvari in imam torbico zaprto z zadrgo... Me je ati pred parimi dnevi vprašal, koliko varna se mi zdi Moskva... da se on ne počuti kaj posebej ogrožen... pa sem jaz še rekla, da res ni neke panike, da ni toliko žeparjev... Pa sem včeraj našla enega. No, on je našel mene. In to je bil prav profesionalen podvig.

Bila sem na metroju, tam sem še imela vse. Sem stopila na tekoče stopnice - v plašču, z laptopom, z zaprto torbico. Ker je vožnja dolga, sem brala časopis. Očitno je nekdo zaznal mojo nepozornost in jo sladko izkoristil. Sploh se mi ne sanja, kako in kdaj!!! Čez dve minuti na vrhu stopim s stopnic, zadrga na torbici je odprta, manjkata denarnica in mobitel!

Jaz sem samo z odprtimi usti obstala in se čudila. Jezna, žalostna, v šoku. Pa sem spet brez vseh telefonskih številk, brez sporočilc, brez nekaj dobrih dobrih fotk... in brez telefona :(.

BUT: k sreči imam dve denarnici - tako je šlo samo par jurjev keša, nič kartic.

BUT2: k sreči sem tik pred vhodom v metro fotografirala en plakat in pol dala fotoaparat v žep jakne. Drugače bi še ta šel po gobe.

Mam srečo v nesreči, ja. Nesreče pa tud precej.

...

Sicer pa smo spet štirje. Moji geografinji sta brez težav - in z mojimi super natančnimi sprintanimi navodili :) - sami prišli vse do stanovanja: že po prvih urah Rusije polni vtisov in vprašanj. Nekaj njunih prvih opazk:

- Rusinje nosijo tanke in visoke pete.

- Ogromno rož se prodaja in podarja.

- Rusinje se brez sramu gledajo v ogledala, češejo in pudrajo.

- Rusinje imajo lepe lase in dolge noge.

- Saj ni daleč do metroja.

- Samo dva pijanca zaenkrat srečali.

- Ja, cirilico res rabiš.

Tak, teden je približno splaniran in vsakega dneva se je za veselit.

Nič, ju grem zbudit, pa v akcijo!

(Neki red pa tud mora bit ;)

Heroji v Moskvi

2007-05-09T23:54:00.000+04:00

Moskva - mesto heroj.

(Le eden od številnih plakatov, ki so že konec aprila preplavili mesto pred današnjim praznikom Dneva zmage, a o tem več kdaj drugič)

Sva miselno povzemala zadnji teden... in se čudila, kaj vse se da...

prihod na letališče, kroženje po Moskvi, Krimski val in kip Petra velikega, razgledna ploščad pri univerzi;
registracija, obhod Poklonaje gore in Parka zmage, Kremelj, kapučino za 180 R, z ladjico po Moskvi;
Katedrala Krista Spasitelja, Galerija evropske in ameriške umetnosti, Galerija Zuraba Tseretelija, kava tu, kosilo tam, Labodje jezero v Kremeljskem dvorcu;
Novodevični samostan in pokopališče s svežim cvetjem za Jelcina, Tretjakovska galerija, večerja v Matrioški;
Rdeči trg, Bazilika Vasilija Blaženega, šoping centra GUM in Ohotnji rjad, fotografiranje z Marksom in Leninom, Aleksandrovski vrt, tržnica Izmajlovo, šoping centri TSUM in Petrovski pasaž, pa bogatunski Stoleshnikov perulok in krasni Jelisevski;
izlet v Arhangelskoe, sprehod po starem in novem Arbatu, Evgenij Onjegin v Bolšoju;
pohajkovanje po okolici najinega bloka, na metro in na bus do letališča in po pristanku na taxi do avta v Mostah in z njim do drugega v Ljubljano in pol vsak s svojim do Selnice...

Moji starši - heroji :)
Ja, so nas malo bolele noge, ja, je malo deževalo, malo snežilo, malo pihalo, ja, je bila pijača kdaj predraga, ja, so bili dnevi dolgi in do metroja daleč... A smo se imeli super fajn. Minlo je ko šus. Ful je slikc, ful je zgodbic, a tudi ful malo časa in ful dosti drugega dela... :(
In jutri prileti že nova runda... :)

Praznik dela in pomladi

2007-05-01T23:36:00.000+04:00

V teh dneh so vso mesto preplavile pisane zastavice in nič manj pisani plakati, ki voščijo ob prvem maju, prazniku dela in pomladi. Menda se je v centru zbralo okoli 30 000 protestnikov, ki so vsak na svojem trgu miroljubno zagovarjali svoj prav. Midva sva se tako dolgo odločala, ali si želiva v to gužvo ali ne, da sva ta glavno že itak zamudila, zato sva se raje skoncentrirala na najino ta glavno in se odpravila na letališče po moje.

Po raznih last evening organizacijskih kolobocijah Adrie Airways sta srečno prispela v Moskvo in se tako hitro znajdla, da sta bila že na busu, preden smo se uspeli zmenit, da sva midva v bistvu prišla po njiju... Z malo sreče in malo pameti pa smo se na hitri cesti kaj kmalu ujeli in - evo, mi že mama veselo maha skozi zadnjo šipo avtobusa in ata kaže roge in jezik. Ja, to so moji ;) Pa smo se našli, zaokrožili po praznično prazni Moskvi, napolnili hladilnik in kozarce, potem pa še želodce, pa za konec še možgane z miselnimi igricami. Ati je še trikrat ponovil, da je v Sloveniji komaj devet, on pa že leze spat... potem pa mrknil.

Ja, na Gerštofu še ziher plešejo! ;)

Parkovanje Kolomenskoe

2007-04-30T18:25:00.000+04:00

In bil je frej dan in sva sla, sla brusit pete oborozena z 2-ema komadoma granny smith. Odlocla sva se odkrit, kje iscejo Moskovcani svoj Volcji potok, Tivoli, svojo Smarno goro. Prva zrtev- Park Kolomenskoe. Štiri km2 velik park ob nabrezju reke Moskve je postal znan ze v casu oceta Ivana Groznega, ki je dal tam sezidat cerkev v zahvalo, da se mu je rodil dedic... takrat se ni vedel, da bo grozni:) In tako je 1532. do svojega 62. metra zrasla najvisja stavba v tedanji Moskvi in prva zgrajena iz cigla, 25 let zatem pa so zgradili cerkev Vasilija Blazenega po narocilu prav tega sina. Skoraj vse stavbe so v fazi prenove. Tam je svoj prostor nasla tudi baraka Petra Velikega (s svojimi 204 cm si je tak nadimek tudi fizicno lahko zasluzil), v kateri je bival v pristaniscu Arhangelska. No, z vetrom v laseh in kako izgubljeno snezinko sva se sprehodila po velikih sadovnjakih.

No, tako sva se izstrelila v fragmente preteklosti....

Ruski disko

2007-04-29T19:57:00.000+04:00

Za včeraj zvečer smo imeli planirano druženje v četvero, a sva zaradi Vesninega slabega počutja zadnji trenutek ostala sama. Bila sva v dvomih: a greva pol sama na koncert? a bo filing? a se nama res da? Mučilo naju je dejstvo, da je Gorod 312 res kul bend in da še nisva šla poslušat takega pravega - s top liste - benda. Vsa sreča, da sva se kljub dežju le spravila tja, ker je bilo super super super. Bend je naredil enkratno vzdušje, njihova muzika je ful poslušljiva in tudi klub je bil ful simpatičen. Naplesala sva se in napela in nagledala navdušenih in simpatičnih glasbenikov/glasbenic. Zadetek v polno!

Po koncertu pa je bil čas za - ruski disko! To naju vedno znova preseneti - da Rusi dejansko še vedno noro uživajo ob glasbi 80ih in 90ih. Naju pa je tudi vsaka naslednja pesem strašno zabavala, ker jih pri nas res nikoli več nikjer ne slišiš. Malo za občutek naj naštejem nekaj naslovov, ki so plesočo množico pognali v zrak:

You're my heart, you're my soul; Boys, boys, boys; Nothing compares to you; It's my life; Ma ma ma, ma ma Maria ma...

Še o ruskih šolah

2007-04-27T00:32:00.000+04:00

Tudi današnjemu dnevu nisem pustila iti mimo brez zanimivega dodatka. Odpravila sem se na jutranje predavanje Razumeti Rusijo - Izobraževanje (spet v sklopu IWC, pri eni od Ladies doma, na udobnih foteljih ogromne, z najrazličnejšimi umetninami okrašene dnevne sobe, seveda v samem centru mesta).

Predavanje je bilo zanimivo, a ne ravno zelo zelo, oziroma precej skopo za nekoga, ki ga izobraževanje res zanima in ki bi zaradi primerjave SLO - RUS želel izvedeti še dosti več. No, pa vseeno nekaj podatkov, da jih ne pozabim:

V šolo vstopijo pri 7. letih in jo nato obvezno obiskujejo 9 let, oziroma 11, če želijo potem pri 18. še na univerzo;
ruski otroci imajo trimesečne poletne počitnice - cel junij, julij, avgust;
25. maja je zadnji dan šole, ko učenci zaključnih razredov po mestu cingljajo in se veselijo ter so menda "slavnostno" oblečeni - bomo videli čez mesec dni;
učiteljski poklic je tudi v Moskvi zelo slabo plačan (manj kot 200 evrov mesečno), tako starši ob koncu leta pogosto ne kupijo razredničarki darila, ampak ji raje dajo denar (!?!);
številni učitelji popoldne dodatno služijo s privat urami, mnogi še tu pa tam pospravijo v žep kako podkupnino :( ;
postopoma spet prihajajo v modo uniforme (menda tudi zato, da ni takih razlik med oblačili revnih učiteljev in zadnjimi modnimi trendi bogataških učencev!);
obstaja nekaj ortodoksnih šol, v državnih šolah pa ni pouka religij;
poskusno uvajajo tudi "gender education", kar pomeni, da se pri določenih predmetih (na primer pri fiziki) delijo po spolu, ker je to bojda bolje za napredek vseh;
kadar želi učenec kaj povedati, dvigne roko, potem ga učitelj pokliče in ta vstane ter vpraša/odgovori, nato sede nazaj (ne bi verjela, če ne bi pri lastni uri doživela!!!);
vsi učenci dobijo zastonj zajtrk, nekateri tudi kosilo (že če sta več kot 2 otroka v družini);
ocene imajo od 1 do 5 in le-te vključujejo tako znanje kot disciplino (se pravi, da še vedno lahko dobiš enko, če si doma pozabil ravnilo ali pol naloge);
pa še malo turoben zaključek: za dobrega učitelja je včasih veljal tisti, na katerega pogreb je prišlo veliko bivših učencev.
Nove ideologije še ni.
Menda je malo malo malo dobrih učiteljev.
(Čeprav sem prepričana, da s takimi izjavami številnim delajo krivico.)

Nu tak, to je vsjo, što eta ruskaja gaspaža danes skazala.
Ako su lagali mene i ja lažem vas...

Biti tudi za druge

2007-04-26T00:12:00.000+04:00

Danes pa smo bile na čisto drugačnem pohodu - pogledat, kam gredo denar in stvari, ki jih IWC zbira in podarja v dobrodelne namene. In šle smo pogledat, kje in kako se še da pomagati.

Bile smo v javni kuhinji, kjer prostovoljci pomagajo deliti hrano revnim, ostarelim, lačnim ljudem. Neverjetno koliko med njimi je starejših upokojencev, ki si s svojo bogo bogo penzijo drugačnih obrokov sploh ne morejo privoščiti. Potem pa pridejo sem s kupončkom in dobijo juho... špagete želijo kar nekuhane, da si jih bodo lahko doma zvečer pripravili. Žalostna družba.

Bile smo tudi v eni največjih moskovskih bolnic in si ogledale oddelek za opekline, ki je centralni te vrste v državi. Sem tudi pripeljejo vse urgentne in najtežje primere. Zdravnik nas je popeljal skozi in kazal, kaj vse je že bilo kupljeno z denarjem IWC. Videle smo otroke, stare do 15 let, ki so, nekateri skupaj s starši, preživljali dneve na oddelku bolnice. Baje ogromno dečkov, starih od 5 do 10 let, ki so se igrali z ognjem :(

Oh ja, najhuje pa je bilo v sirotišnici, Baby house po angleško, Dom ribjonka po rusko... v vseh jezikih pa žalostno žalostno. V tem domu živi okoli 100 otrok, starih od 0-4 let. Vsi so brez staršev - ti so jih ali zapustili ali pa so jim bili otroci odvzeti. Okoli 40% otrok ima kako težjo bolezen oziroma handikep - največ jih je z Downovim sindromom. Seveda smo pokukali tudi v sobe in ne, ni bilo lahko. To pa ti res srce poka. Take male štručke... pa veš, da so na začetku življenja, pa to kakega življenja! Številne med njimi menda posvojijo družine, a me prav zanima, koliko jih vzame bolnega otroka... No, tukaj rabijo prostovoljke. In danes so dobili eno.

Sergiev Posad

2007-04-25T01:35:00.000+04:00

Od Moskve dobro uro vožnje oddaljeno mesto s 115.000 prebivalci je znano po svojem samostanu Svete trojice, največjem v Rusiji, kamor se še vedno zgrinjajo številni romarji in turisti. Ustanovitelj mesta menih Sv. Sergij je v 14. stoletju prišel tja živet v samoti. Zgradil si je cerkvico, nepretrgoma molil, se postil, vrtnaril in nasploh zelo asketsko živel. Ni mu dolgo uspevalo biti sam. Ljudje od daleč in blizu so pričeli prihajati k njemu, ga prositi za nasvete in molitve ter se sčasoma naseljevati v okolici. Tako se je pričelo rojevati to mesto. Zaradi številnih čudežnih ozdravitev in drugih nadnaravnih vplivov, ki jih je Sv. Sergij imel nad ljudmi je bil že v času svojega življenja proglašen za svetnika.

Skozi zgodovino so samostan neprestano obnavljali in mu dodajali cerkve - tudi Akademijo za teologijo, kjer danes študira okoli 700 študentov. Želja mnogih med njimi je seveda iti med menihe in živeti v samostanu kot je ta. Moram pa priznati, da mi je bila njihova črna navzočnost na ozemlju samostana malo neprijetna in zaradi njihovih sivih brad in koščenih postav mi je bilo kar malo nelagodno. Ker jih, razumljivo, naj ne bi fotografirali, sem samo malo naskrivaj poskušala, a ne imela preveč sreče ;).

Kot zanimivost še to, da so to mesto v sovijetskih časih preimenovali v Zagorsk, leta 1991 pa je spet dobilo nazaj svoje staro z religijo povezano ime Sergiev Posad.
Mi smo si v bližini ogledali še en izredno zanimiv samostan s podzemnimi molilnicami in jamami, v katerih so živeli (in umirali) asketski menihi.

No, to je bil moj današnji Ladies' Trip, ki je bil obogaten s tipičnim palačinkastim zajtrkom in okusnim borš etc. kosilom pri Rusinji Sveti doma ter obiskom dveh lokalnih umetnikov, ki izdelujeta prav lušne lesene kipce (in precej jih je šlo z nami v Moskvo, medtem ko sta onadva veselo štela rubeljske zelence ;).

Ducat žensk iz vsaj osmih držav, starih od 25 do 60 let, obilo čveka, malo vodke, stara in nova poznanstva, drugačni in še bolj drugačni svetovi, a podoben smisel za humor, veselje do druženja in lesk v očeh - kaj češ lepšega!

Jelcin gre....tja

2007-04-24T00:25:00.000+04:00

Netipicno pokopalisce, posajeno s stevilnimi drevesi, daje zavetisce, streho in naravnejsi videz. In kako se je lepse sprehodit ali pa posedet v takem okolju kot pa pri nas, ko dobesedno strlis in izstopas in dobis obcutek, da moras kar it, ko se nekoga vidis, ki je prisel po istih potih.

Koraki upocasnjeni, s pogledem pogreznjenim v tla ali rezajocim skozi nebo, iscoc spokoj...tako se ponavadi sprehodimo po domu tistih, ki jih ni vec med nami, tistih, ki so si vecni spokoj nasli, tistih, ki jim je bil odmev teh korakov domac in ljub.
Nekako tko izgleda po domacih logih, drugod pa ostane le spostovanje, razumevanje in spokojna tisina. Takisto je tudi na pokopaliscu (kladbišču) v Novodevicnem monastiru. Le ta je nekako bolj hochstaplerski, za velike zivine, ki pod ruso najdejo ravno toliko mesta, kot povprecki, nad njo pa se dviga grob (mogila), ki bolj spadajo v kak muzej. Grobovi, skoraj vsak preide v kako skulpturo, so obrnjeni eni proti drugim, in glave gledajo drug drugega, in dajejo vtis, da miru niso nasle, kot da se vedno morajo potrjevati, da so njih koraki bili tezji in usodnejsi kot drugi in si med sebi enakimi se vedno iscejo mesto pri koritu. In v sredo se bodo morali tam se bolj stisniti in prerivati, saj se danes tiho in glasno govori, da bo tam pokopan Jelcin, tam, kjer so ze Hruscev, Tolstoj, Cehov, Gogolj, Majakovski, Bulgakov ipd. Tako bo drugo leto tudi on, a v pasivni vlogi, delezen obreda takoj po veliki noci, ko bliznji prineso pirhe in kruh in to pojejo na grobu svojih. Na grobu pa potem ostanejo koscki jajc in drobtine, tako da tudi pokopani dobijo dar velike noci, predvsem pa lepo muziko ptickov, ki jih ta obicaj osrecuje.

In nekateri se 'zivijo' v rozcah....

Uau! Poglej ven!

2007-04-23T10:16:00.000+04:00

Paklonaja gora

2007-04-22T21:31:00.000+04:00

Eden redkih "nepriljubljenih" placev v Moskvi je zame Metro Park pobjede. Saj sam park mi ni nič naredil, še prav simpatičen je, a ker moram vsakič na tisti konec mesta urejat registracijo (svojo, Uroševo, vseh gostov...) mi ta ploščad nekako ni več privlačna. No, v petek sva šla spet tja, uredit moje podaljšanje registracije (spet 75 evrov), a sva si vzela na izi in se res sprehodila še malo po Poklonaji gori. Pa sem bila čist presenečena, ker z nobenim od gostov (žal) prej nisem šla "za ovinek". Pa je tam veeelik lep park, ful navdušencev rolanja, sprehajalcev, spomenikov...

O čem pišejo

2007-04-20T10:45:00.000+04:00

Kadar mi uspe priti do svojega izvoda, berem (listam ;) brezplačen dnevnik Moscow Times. Tak za hec danes še z vami delim nekaj zanimivih naslovov zadnjih dni:

Zaradi nemogočih prometnih razmer trpi družabno življenje Moskvičev
Razbremenimo Moskvo! Arhitekt Hazanov predlaga gradnjo nove prestolnice
Bodo v Čukotki prekinili 50 letno prepoved pobijanja polarnih medvedov?
Zlati skalpel najboljšim ruskim lepotnim kirurgom
Rusija - najnevarnejša država za letalski promet: lani 308 žrtev petih nesreč
Rusi izjemno spolno aktivni, pred njimi le še Grki in Brazilci
Hitlerjev rojstni dan - tujim študentom odsvetovano gibanje po etnično nestrpni Moskvi
Pa še za piko na i: Slovenski predsednik znan po svojih fintah

Zurab Tsereteli

2007-04-19T10:09:00.000+04:00

Včeraj mi je odpadlo nekaj pouka in sem si pustila zalutat. No, ulica sprehoda ni bila izbrana slučajno, saj sem vedela, da je na Prechistenki ena dobra gostilna, pa še blizu luksemburške ambasade je bilo, kjer smo pa včeraj imeli en IWC sestanek v zvezi z dobrodelno dejavnostjo društva. Skratka, ko sem že mislila, da ne bom našla te restavracije Galerija hudožnika, se je pred mano kar naenkrat pojavila. V krasnem ambientu poslikanih sten in raznovrstnih sobanc sem si tako privoščila ruski bife (ki mu Rusi pravijo Švedski stol:) in se prav lepo nauživala, pa še za pošteno ceno okusno najedla. Vedela in videla sem, da je zraven te restavracije še galerija Zuraba Tseretelija, za katerega sem že slišala, a v resnici o njem nič vedela. Pa sem šla še tja.
Paf. Me je čisto šokiralo. Ogromen razstavni prostor, noro dobri kipi in modeli kipov, ki so v bistvu veliki spomeniki po Moskvi in po svetu, ogromno slik, prijetno pobarvane stene, za spremembo prijazne babuške čuvajke, nore ideje, super galerijska trgovinca in pa ful zanimiva banketna hala z ogromnim odštekanim jabolkom, v katerem stojita Adam in Eva, vsa njegova notranjost pa je obložena z reliefi ljubimkajočih se parov. Lahko sedeš na klopco in gledaš. In čutiš. Impresivno.

Seveda sem potem doma še malo raziskala o tem, med Rusi sicer nepriljubljenem, umetniku in bila presenečena nad njegovo produktivnostjo in v oko vpadajočimi stvaritvami. Naj rečejo, kar hočejo, da je "dvorni umetnik", da ima veze, da je privilegiran, da je ljubljenec župana in predsednika, da je kip Petra Velikega grd, da, da... Meni so njegove stvaritve načeloma všeč. Po Moskvi sem jih v zadnjih mesecih nevede srečevala in občudovala, jih fotografirala ali pa vsaj komentirala... Vsekakor so njegovi kipi vedno pritegnili mojo pozornost. Ta še živeči Gruzijec že dolga leta živi in ustvarja v Moskvi in za seboj bo gotovo pustil bogato zakladnico - nekaterim v jezo, drugim v občudovanje.

Jaz pa še kar ne morem verjeti, da je en in isti človek ustvaril kip Petra Velikega, obelisk na Poklonaji gori, tiste konje v Aleksandrijskem sadu, vse tiste mozaike in sam načrt Maneža - s kupolami podzemnega šoping centra vred, da je on naredil tisto skulpturo z živalmi, ki smo jo v nedeljo občudovali v živalskem vrtu, poslikal notranjost prekrasne cerkve Krista Spasitelja, da je on naredil tisto sliko iz ploščic v metroju Parka pobjede, da so bili odlični kipi, ob katerih sva se novembra pred muzejem moderne umetnosti fotografirala, njegovi... Skratka, že ves čas je bil prisoten, le da tega nisva vedela. Dobro jutro! No, bolje pozno kot nikoli.

Pa sta šli

2007-04-18T09:08:00.000+04:00

"...pot je bila vredu - ce samo pomislim, da sem se danes peljala z vsemi skoraj moznimi prevoznimi sredstvi - od vlaka, metroja, avtobusa, letala, avta, kolesa... tega sigurno ne dozivim vec..." je med drugim napisala Cirila... in iz Most v Moskvo poslala tole lušno slikco, ki smo jo na naš zadnji skupni dan škljocnili pod mostom na Krimskem valu.

V ponedeljek zvečer še v St.Peterburgu, v torek že v Moskvi in v sredo kar v Komendi/Kranju... Če to nista eni super popotnici! Pa še tolko sta prehodili in tako pozorno opazovali, da sva se še midva marsikaj naučila in marsičesa zavedla. Pa ti najini gosti so res zakon!

Moskovski ZOO

2007-04-17T22:36:00.000+04:00

V nedeljo smo se odpravili na sončen živalskovrtski sprehod. V skoraj samem centru mesta se namreč nahaja precej velik in živalsko pester Zoo. Čeprav ima luškane potke in jezera in hiške in mostičke, je na splošno bolj bogo vzdrževan, na določenih mestih prav zanemarjen. Tudi vseh živali nismo videli - malo zato, ker se nam za delfine ni dalo doplačat, malo zato, ker smo en vogal spregledali, malo pa tudi zato, ker so se živali skrivale po svojih hišah in votlinah - pred soncem in pred večtisočglavo množico glasnih in radovednih sprehajalcev, ki so, kot mi, želeli malo "v naravo". Še nekaj pozerjev:

Sicer pa me po tej nedelji sploh ne bo več čudilo, če naletim na oglas:
Prodam stanovanje v centru Moskve.
Razgled prekrasen, smrad preglasen.
Šifra: Zbujanje s sloni

"Sej z aviona se ne vidi..."

2007-04-15T23:42:00.000+04:00

Se vidi, se ... vse se vidi ;)

Na velikonočni poti v Slovenijo na letalu žal nisva sedela skupaj, tako da je bilo pristajanje z razgledom eden bolj prijetnih dogodkov leta ;)

Cirila pravi...

2007-04-13T23:56:00.000+04:00

A veš de! Da neb slučajn! Zaj bom pa čist tih. Napiš, da je bla prva vožnja z avionom. Pa kr v rusijo se je spomnila! Kdaj jutri vstajamo? Anita? Planer? Kdaj se smem zbudit? Danes ob 7.13, lahko malo prestavim ne? Ob devetih gremo, ne? Ob osmih dost zgodaj? Kdaj se odpre Kremelj? Ob desetih. Uroš ti greš z nama, ne? Ja itak, sj še nism biu tm! No, Cirila, kaj te je najbolj fasciniralo do zdaj? Lepe podzemne, pa velike, mogočne stavbe, pa prijaznost gostiteljev! ;). Darja, kaj pa tebe? A do zdaj? Čaki... Vsa ta ogromnost - od velikih avtomobilov do velikih stavb. Samo ljudje so pa majhni. Eh, ena je imela noge do tlele. Eh, to so pa večerne, teh jaz ne vidim. Pa ne boš to objavla! Pol boš pa dobla komentarje - kdo so ti čudaki, ziher so iz Most. Sava naredi 8 milijonov avtoplaščev v celem letu, no, ne naredi, proda, proda! Še eno vodko, pa gremo spat. Moški tlele niso nič posebnega, ženske pa... hm... noge do gor. Pa špeguček skoz v uporabi. Tega me nismo navajene... Pa šoferji! Smotan, ker jih sploh ne vidiš. Dobre avte majo, ja... Samo kok hitr morš čez cesto prit! Z mojimi žulji na podplatu je to danes že postal problem. Uboge mame! Pa naš prihod od letališča do sem v tistmu bogem taksiju, tega ne bom nikol pozabla. Ampak za dnar pa vse, tud če glisira od zadi. Dej Anita, zdej pa že nehi tipkat... kva si bojo misll... pa gremo spat. Aja, pa še aprilsko vreme napiš! Samo zdej si že zaključek nardila, a nis? V pol ure maš sneg, dež, sonce... tuki pa res ne veš, kak se napraut! Učeri sva spili dve vodi, danes pa še deci ne. Ma dobro je, zdaj je treba zaključek nardit. Pa ta še kr piše! To pomen, da se majhn kontrolirej, kaj govoriš! Ja če pa kar čaka... A grem lohk jst pod tuš?

Prvič štirje

2007-04-12T23:52:00.000+04:00

Komaj čakam na zajtrk in na kos babične potratne potice! ;) V tej rundi pa sva res založena prišla gor - dobro je rekla Nina, ki naju je videla pakirat: "A gor nimate trgovin?!" Če sva pa enostavno morala prinesti domače olivno olje, pa med in potico, pa Šunkarjevo salamo in še Etino gorčico in rdečo peso, pa zelenjavne ribe, tuno in Gorenjko. Aja, pa čokolino, juhe in cedevito. No, lačni zagotovo ne bomo;)

Množine ne uporabljam, ker bi midva kar naenkrat bila trije ;), ampak zato, ker imava spet ful prijetno družbo. Cirila in Darja sta namreč bili za akcijo in sta včeraj z nama prileteli s +20 na +3 (danes celo nekaj snežink, pa dež in veter, pa potem sonce in lep večer - po aprilsko). Punci sta prvi dan izkoristili v nulo in celih 12 ur trančirili po mestu: malo z mano (joj ta tečna registracija!), malo sami (od Tretjakovske do Rdečega trga in vse vmes in naokoli), malo z Urošem (ja, tudi v Jelisevskega po vodko in konfete;). Midva pa vmes še vsak po svoje delovno. Vse dokler se nismo ob enajstih zvečer (!) končno spet zbrali ob gobovi juhi, krompirjevi solati in domači salami.

Zdaj pa tričetrt stanovanja že sladko spi, zadnja četrtinka pa bo to isto počela takoj po čokoladni slivi in Colgatu. Me že ni.

Pasha

2007-04-09T12:35:00.000+04:00

Tudi po Rusiji se je ta vikend praznovalo (letos datumi slučajno sovpadajo). Ruska ortodoksna velika noč, imenovana Pasha, je namreč največji cerkveni praznik, celo pomembnejši od božiča. Po njihovem verovanju Pasha čisti dušo in misli, prinaša mir, veselje, upanje... Tudi oni jedo tipičen velikonočni kruh in barvajo pirhe in imajo nasploh našim zelo podobne običaje - od sobotnega žegna do nedeljskega obiskovanja sorodnikov:) Nisem pa ziher, če se tudi oni tako nažirajo kot se mi odlično znamo. Da ne bi bila slučajno za kaj prikrajšana, sva midva kar domov skočila na potico, jajčke, hren in šunko. O želodec bogi bogi!

Ruska hrana

2007-04-05T10:51:00.000+04:00

Teden na jugu je bil super tudi za moje prvo pravo spoznavanje Rusov, Rusinj in celo ruske hrane. V jedilnici učnega centra sta bili (kar malo neprijetno) pripravljeni dve rdeče pogrnjeni mizi za predavatelje iz Moskve, medtem ko na mizah učiteljev ni bilo prtov. Svašta. Tukaj smo jedli tri precej okusne obroke dnevno in tiste najbolj tipične sem tudi pofotkala. Pa si poglejmo :)

Slastni z medom preliti sirniki in pa dobri vareniki, polnjeni s krompirjem.

Tako zelo tipičen boršč s kislo smetano (juha iz pese, krompirja, mesa, zelja...) in pa še ena od solat, ki so bile kot predjed obvezno na dnevnem meniju.

Šašlik je tipična ruska hrana, ki ponavadi zgleda kot naš ražnjič, v principu pa gre za na žaru pečeno meso. Jami! Pa še lepljiva in hranljiva kaša s sadjem. Malo manj jami.

Pirožok - dobra pita z mletim mesom, čebulo in jajci in pa hrenovke z ječmenovo kašo.

Pa še narezek (s tipičnim lososovim kaviarjem) pri gostoljubnih Rusih doma in pa pražena sončnična semena, ki mi jih je podarila ena prijazna babuška.

Sicer pa te semečke tudi številni Moskviči neutrudno zobajo na ulicah mesta. Lupince pa ponavadi pluvajo kar na tla, kar predvsem na metroju zgleda strašno neokusno.

Zdaj so si pa izmislili celo tole :).

Še o Усть-Лáбинскy

2007-04-04T08:21:00.000+04:00

Ust-Labinsk je mestece v Krasnodarski regiji na jugu Rusije, blizu Kavkaza, Črnega morja in tudi mesteca Soči, ki se poteguje za zimske olimpijske igre leta 2012. Kar vidite na sliki, je reka Kuban, ki je tako lepo, po morsko (z galebi in školjkami na obrežju), tekla mimo centra, kjer smo prejšnji teden poučevali angleščino. Naši učenci so bili - učitelji. Šlo je za neko dodatno izobraževanje učiteljev angleškega jezika, ki ga financira njihova občina in pa menda celo domačin, ruski oligarh Oleg Deripaska. Po znanju razdeljeni v pet skupin so tokrat učitelji bili učenci in jaz, še ne davno učenka, njihova učiteljica:) Moram reči, da sem prav uživala in tudi feedback moje skupine je bil zelo pozitiven. Vsekakor bogata izkušnja!

Vse prej kot bogati so pa ruski učitelji. Pogovarjala sem se s srednješolsko učiteljico angleščine, ki dela šest dni na teden, a za 36 ur pouka (slo norma je 22h/teden) dobi manj kot 200 evrov. Živijo skromno in so nezahtevni, redki so že potovali z letalom, le nekje polovica jih je npr. že bila v Moskvi.

So pa tudi cene v tamkajšnjih lokalih dosti nižje - za ceno litra lokalnega kubanskega vina v Moskvi ne dobiš niti deci najcenejšega, pivo stane vsaj trikrat manj, celo konjak je po dostopni ceni :) Kljub štirim večerom pijače in hrane sem tako tam doli porabila le enkrat več kot sem včeraj v Moskvi plačala za Cezarjevo solato in tri pire. Bo treba še kaj na jug :)

Sledi še nekaj foto utrinkov:

...kako smo si vse delili - sobe in smešna stranišča :)

...hotelski pogled na pisane, a revne hiške, v katerih mnogi živijo

...kako se Rusinje v prostem času obuvajo in kako Rusi plešejo :)

...moje nočne učne priprave in še ena gasilska zadnjega dne :)

Zadnja tedna marca

2007-04-02T11:20:00.000+04:00

Tako, posoda pomita, postelje preoblečene, stanovanje prezračeno in posesano, Boris na faksu, Uroš v službi, jaz za računalnikom... Back in track :)

Uf. V zadnjih dveh tednih se je dogajalo čisto preveč, da bi to sploh skušala povzeti. Spet smo videli in doživeli ogromno, naredili na stotine fotk, bili okoli vseh možnih znamenitosti, pa na koncertih, pa na pijačkah, pa na čisto povprečni baletni predstavi v Puškinovem teatru in še na fajni operi v Bolšoju, pa na razstavah Moskovskega bienala, pa Uroš z avtom v Brjansku, pa tako kot Boris z vlakom v Peterburgu, jaz pa z letalom v Ust - Labinsku... Skratka, lahko bi pisala od zdaj pa do večera. In v bistvu se bi mi še dalo, a ne smem. Jutri pišem test pri ruščini in se moram it učit ;) Zato sledi le delček sveže foto kolekcije:

Gremo na sever/jug

2007-03-25T05:15:00.000+04:00

Marička imamo pestro mi tukaj! Kdaj kasneje pridejo detajli in fotke o še enem super bogatem moskovskem tednu. Zaenkrat samo nadaljna informacija, da medtem ko gre B zapravljat na sever - smer St. Peterburg, gre A služit na jug - smer Ust-Labinsk.

U pa ostaja sam v bazi, da si malo spočije od napornih B-ićov :) :) :)

Cirkusi - irski, umetniški, živalski

2007-03-20T11:00:00.000+03:00

Najprej si poglejte stopinje na levi (Ljubljana 5, Moskva 14)! Hvala vsem obveščevalcem, ki ste sporočili šokantno novico, da je v Slovenijo po pomladni zimi prišla zimska pomlad! Tukaj sicer ni neke vročine, je pa sonček in lep dan. No, da vas malo apdejtam...

V nedeljo smo se odpravili na eno glavnih moskovskih ulic Novi Arbat gledat povorko ob dnevu Svetega Patrika. Ni bila ravno neka jaka povorka, oziroma nič preveč ekstravagantnega, čeprav je nastopilo kar nekaj skupin in tudi gledalcev se je precej nabralo. Če ne drugega, smo dobili odgovor na pereče vprašanje, zakaj je večer prej šel mimo okna kafiča tip v kiltu, s sabljo v roki :)

Po dolgem in prijetnem sprehodu med slikami na Krimskem valu smo se mimo gozda brez in še rahlo zasneženega smučišča pri univerzi odpravili v cirkus. Točke, kjer so ljudje natrenirali sebe, so bile super super. Točke, kjer so ljudje natrenirali živali (tudi medvede, slone in ježke!), so bile brezvezne. Klasika.

Welcome Pack

2007-03-18T10:27:00.000+03:00

No, pa je prišel moj velik mali brat. Smo pribusali z letališča do doma (2.5h, 280,00 sit), se najedli in šli v mesto na pir. Našli en fajni lokal (Tema), pili iz smešnih vaz in se z zadnjim metrojem vrnili do deževne Uljanove. Danes pa nas je zbudil ful lepi sonček, pa gremo v akcijo!

...

Indijska kuhinja niet

2007-03-17T12:01:00.000+03:00

Včeraj bi morala na tečaj indijske kuhinje. Kar tako za hec sem se prijavila, ker je bila Indijka, ki bo vodila tečaj, ful simpatična. (To kuhanje je le ena od skupin Kluba mednarodnih žensk, kjer sem mislila, da bom ful aktivna, zdaj pa sploh ne najdem časa. Ne vem, kak in kako, ampak ne najdem.) Skratka, včeraj bi naj šla na ta tečaj. Pol sem pa prišla do spoznanja, da midva v bistvu sploh nimava pretirano rada vzhodnjaške hrane, njihovih sestavin, začimb in vonjav in da bi bila to verjetno malo zgrešena investicija časa. Nato sem še izvedela, da eno srečanje stane 800 rubljev (x7=5600,00 sit), kar me je, uf, malo šokiralo. Pa kaj drugim se to ne zdi drago?! Zvečer pa pol dobim še mejl organizatorke o lokaciji delavnice, kjer pravi:

My driver?!? Ej, to je čisto drug svet! Se mi je vse skupaj zazdel malo drag hobi. Se bom jaz v prostem času raje ruščino učila ter boršč in šči kuhala :)

PS
Slikca je stara. Birmingham 2005. Asociacije pač...

Pomlad nad mestom

2007-03-16T14:31:00.000+03:00

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Kaka pomlad! Pa je prišla tudi do nas! Meni se kar meša od veselja, ko mi pri vseh oknih sonce not tolče in je ful toplo v stanovanju in ful rumeno in ful fajn. Zunaj pa +9! Včeraj sem pri eni babuški kupila šopek rumenih narcis s Kavkaza - kot da bi slutila, da je pomladni dan pred vrati. Sem jih hotela deset, a je v Rusiji strogo prepovedano kupiti sodo število cvetov, pa sem dvignila na enajst in se nato pustila prepričat, da je 13 najboljše število :) Pa saj zame je res. In danes teh trinajst malih sončkov še dodatno razsvetljuje stanovanje; in čisto zares dišijo, po prebujajoči se naravi. Jaz kar nosim vazo za sabo, da sem tam, kjer je šopek :)

Sicer pa so Rusi praznovali svoj prvi pomladni dan že 1. marca, ampak v tistih snežnih lužah res ni bil pravi filing. Danes pa je!!! Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

PS: to lansko slikco menjam za letošnjo, ko se moj telefon in laptop spoprijateljita:)

Naše mestne živalce

2007-03-15T21:50:00.000+03:00

Da je v Moskvi ful potepuških psov, sva že pisala. Včasih jih gor do stanovanja slišiva, ko na dvorišču zavijajo in lajajo na luno. Včasih so kar malo grozljivi, vsi suhi in lačni, spet drugič jim ni hudega - ljudje jim v vrečkicah kosti nosijo in jih hranijo. Nekateri so zvesti spremljevalci klošarjev in v hladnih nočeh si z njimi delijo kote vhodov metro postaj. Načeloma so ti psi nenevarni in te kot mimoidočega sploh ne šmirglajo. Samo enkrat je Uroš ne-vem-več-kaj rekel enemu psu in ta kot da ga je razumel oz. začutil ton glasu in je kar zarenčal na naju. Sva bila - oko za oko - itak sama kriva.

Potem imamo še lastniške kužke, ki vso zimo hodijo po mestu oblečeni. Eni so prav smešni in načičkani v svojih pajacih in čeveljčkih. Čeprav zaradi blatnih ulic po eni strani razumem lastnike dolgodlakih, ki ne želijo imeti po sprehodu šest litrov vode na psu oz. na kavču. Sva pa tudi brala, da posipavajo pločnike z neko kemikalijo, ki sicer ful tali sneg in led, a hkrati dražji mačje in pasje tačke in da psi ful trpijo, če brez čeveljčkov po tem hodijo. Bo že držalo.

Psi pa niso edine živali, ki jih vidiš naokoli. Še pred pričetkom prave zime sva pred vhodom v Izmajlovski park videla priklenjene medvede, ki so za gnila jabolka izvajali točke. Trenutno sicer mirno spijo, a se prav nič ne veselim, da bodo kmalu nazaj v tisti kletki, kao zabavali mimoidoče.

Potem imamo tu še priklenjene ptice, ki ne vem točno, kaj počnejo, razen tega, da prislužijo kak rubelj svojim gospodarjem. Le kaj si orel misli, privezan sredi Trga revolucije? Jaz o njega lastniku nič dobrega. Še bolj pa so mi mimo lastniki opic, ki le-te oblečejo v človeška oblačila in jih pripeljejo s sabo na ulico, da te potem tam zabavajo sprehajalce. Opice se pa prav nič ne zabavajo. Skozi cvilijo in piskajo in hitijo k svojim lastnikom in še zebe jih pozimi in ni jim fajn. In kar predstavljam si, kako jih zjutraj oblačijo v vse tiste cote, pa verjetno plenice dajo gor, pa take, za žival grozne stvari. Fuj. Sem kar jezna na njih.

Saj vem, v cirkusu ni nič bolje. Ali pa vseeno malo, upam. Joj, kak smo ljudje smotani! Neko žival vzamemo iz narave in hočemo, da počne stvari, ki jih počne človek, jo celo oblečemo v naša oblačila! In pol nas strašno zabava, ko mali medo hodi po dveh nogah, ploska in nosi roza košarico v roki. Pa v bistvu veš, da to vse dela, da bi na koncu dobil tisti briket.

Vem, zdaj nekaj pametujem, v nedeljo pa gremo spet v cirkus. Je tu čisto blizu naju še en, menda scensko ful dober, in ga moramo preizkusiti. Bojda bodo med drugim nastopali tudi ježki. Jupija.

Kovančki za srečo (stark)

2007-03-14T12:40:00.000+03:00

Tik pred vhodom na Rdečo ploščad je na tleh ena "slika" z zlatimi živalskimi znamenji okoli in s krogom v sredini.

Na najinih mestnih sprehodih sva že večkrat opazovala ljudi, ki stopijo v krog, obrnjeni proti zeleni kapelici samostana, se - nekateri - prekrižajo, zaprejo oči, si nekaj zaželijo in vržejo kovance čez svojo ramo. Neke vrste "vodnjak želja" torej. Vse skupaj ne bi bilo toliko nenavadno, če ne bi teh kovancev v trenutku pobrale ženice, ki kot jastrebi čakajo za tvojim hrbtom. Kadar se kak kovanec bolj zasveti, se kar zakadijo proti njemu, da jim ga ja ne bi katera druga vzela.

Ne vem, malo je smešen občutek... Ti vržeš kovanec, da bi se ti izpolnila želja, pa ta skoraj direktno v žepu neke starke pristane.

Ja, njena želja je gotovo izpolnjena... kaj pa bo z mojo?!

.....................................................................................................

Komentiranje

2007-03-12T11:44:00.000+03:00

Ska - tretjič

2007-03-11T15:35:00.000+03:00

Res je krasno, ko mesto toliko ponuja! Smo rekli, gremo na pivo. In se potem odločali med vsaj dvajsetimi lokali z živo glasbo, ki so tisti dan oglaševali svoje večerne koncerte. Zmagal je Gogol, ker je v centru in ker je poceni in ker je igral - ska! Za večer z novimi znanci nisem upala preveč glasbeno tvegati, za ska pa sem bila prepričana, da bo pozitiva. Tako smo se odpravili poslušat Cabernet Deneuve. Bilo je super vzdušje in res taki luškan lokalček (tudi zato, ker je 0,5 piva le 770 tolarjev in krompirček 350 ;). Glasba je bila precej podobna tisti s prvega ska koncerta (Chattanooga Ska Orchestra), le da so včerajšnji imeli še pevko. No, danes sva pa tako ali tako ugotovila, da je CSO le instrumentalni projekt CD... Pa se nama je zdel tip na trobenti znan! ;)

PS: Kateri je že tisti MB bend, ki tudi igra tako Jamajka/reggae muziko?

Nadrsati (se)

2007-03-10T11:59:00.000+03:00

Zadnje dni so tukaj že čisto pomladne temperature. No, stopinjo, dve nad ničlo. Jao, jaz sem se tudi že čist prilagodila ruskemu dojemanju 'toplote'! Ene punce so že v mini krilih in čisto tankih štunfih (žabah, za gorenjske bralce;), tako da me prav zanima, kam to pelje ;)
Vsekakor to segrevanje ne pomeni nič dobrega za ljubitelje zime - in drsanja na primer. Sama sem bila prepričana, da se ga bom letos pa res naučila, potem pa sem nadrsala in si zvila gleženj še preden je sploh kje kaj zaledenelo... Talent pač. Je pa vseeno lepo videt moskovske ribnike/mini jezerca zaledenela in ljudi, ki na njih uživajo (kljub napisu, da je hoja po ledu prepovedana). Mi smo enkrat pokukali v Park Gorki, kjer je drsalcev kar mrgolelo, a sva z Mašo ugotovili, da je tako drsanje na dolge razdalje brez varnostne ograje čisto neperspektivno; za naju ;) Dodajam še dve Mašini zimski slikci: umetno drsališče na Rdečem trgu in zaledenela Moskva.

Dan žena po rusko

2007-03-09T15:33:00.000+03:00

Ma včeraj pa je res bil praznik! Rusi to praznujejo na veliko, z obešanjem zastav in paradami - so ena redkih držav (edina?), kjer imajo ljudje dela prost dan. Še bolj zanimiv pa mi je bil dan prej, ko so bile ženske zadnji dan v službi in so tam seveda dobile ful ful rožic in drugih (tudi pregrešno dragih) daril, tako da v mestu skoraj ni bilo osebe, ki ne bi hodila s polnimi rokami daril - ki so jih dobile ali ki jih bodo še podarili. Sem si zaželela, da bi le imela pisarno in sodelavce ;)

Tudi sicer je fenomen kupovanja cvetja tukaj zelo močno prisoten in cvetličarn je še dosti več kot apotek. Na vsakem vogalu prodajajo rožice in izbira je povsod velika in skoraj povsod tudi praviloma kičasta, z vsaj parimi primerki presneto neokusno nakombiniranih šopkov. A kaj hočemo, okusi so pač različni.

Širijo se tudi govorice, da je to tako pogosto podarjano cvetje tukaj neredko odkupnina, podkupnina, zakupnina... Možno. A vseeno je prikupno opazovati dva starejša gospoda, ki gresta vsak s svojim šopkom ženskam naproti, in mladca z vrtnico v roki in na metroju žensko srednjih let s pušeljcem pisanih tulipanov. Kaj čmo, rožice so pač lepe. Call me old-fashioned, a meni je še vedno lepo videt, ko pred gledališčem fantje/gospodje/dedki čakajo svoje dame z rožico v roki:)

Jaz frajerka sem ob rožci dobila še večerjo:)Le kaj sva jedla?!

Aja, pa še to, malo z zamudo naj še povem, da smo pa 23. februarja praznovali Dan moških oziroma Dan zaščitnika domovine. Tudi takrat se je pilo in pelo in so se spuščale rakete, tudi takrat smo kupovali darila in bili doma. Živeli prazniki!

Zdaj pa do maja nič :(

In 8.dan=Bog ustvaril...

2007-03-08T12:41:00.000+03:00

Soseda Marija

2007-03-06T10:22:00.000+03:00

Kdo je rekel, da se v bloku ne poznamo med seboj?! Midva vedno bolj poznava starko v sosednjem stanovanju... Veva, da jih ima osemdeset, da prihaja iz Ukrajine, da ima še vse svoje zobe. In da živi sama.

Prvič sem jo srečala pred meseci, ko mi je panično zvonila na vrata, da rabi zdravnika, ker ne more dihat. S pomočjo drugega soseda (ki sem mu potem jaz panično zvonila) sem ugotovila, da je malo sklerozna in ni vzela tablet in da bo vse v redu - le pomiriti jo je bilo treba. Precej neprijetna izkušnja. Ko sem čez 10 minut potrkala na njena vrata, da se prepričam, če je ok, mi je hvaležno pokimala in se toplo zahvalila. Potem je dolgo nisva srečala.

To soboto pa nas je videla odhajati po hodniku. Odprla je svoja vrata in dejala, naj kar vstopimo, kar naprej, kar naprej, je govorila, kot da smo dejansko že v njenem stanovanju...

V nedeljo je najin ptičkast zvonec večkrat zapel. Ker sva bila še v pidžami, ji najprej nisva odprla. Odšla je po hodniku, v plašču in s kučmo na glavi, in zvonila pri vseh sosedih. Nato spet pri nama. Uroš se je je usmilil in vprašal, za kaj gre. Kao da rabi pomoč pri odklepanju svojih vrat... Vsa zmedena mu je ponujala kovance in sponke, češ, naj poskusi, da je ključe namreč izgubila. Potem pa je kar pozabila na svoje tegobe in se z Urošem veselo zaklepetala. Tisti večer je zvonec najinega stanovanja zažvrgolel še vsaj trikrat. Najprej se nama je zdelo smešno. Potem pa vedno bolj žalostno.

Včeraj me je začopatila, ko sem se vračala iz trgovine. Kakor hitro sem vstopila na hodnik, je že imela odprta vrata in me - spet pod pretvezo, da rabi pomoč - vabila na obisk... Da ima veliko stanovanje, je rekla, tri sobe, pa vse svoje zobe, pa družino v Ukrajini... Sem se delala, da vsega tega še ne vem. Govorila sem ji, da je ne razumem, pa je vseeno dalje klepetala z mano. Ko sem se poslovila, je res prijazno rekla hvala za obisk in naj še kaj pridem...

Tako sama je. Stara in osamljena in bolna in prestrašena in zmedena in žalostna. Tako nesrečna mora biti v trinajstem nadstropju velikega mesta, na drugi strani najinega zidu.

Dan 7&8

2007-03-05T00:44:00.000+03:00

Sedmi dan...

...sva si pustili za šoping. Potem pa sva se tako dolgo spravljale od doma, da je ostalo bore malo časa - sicer pa tudi energije ni več bilo. Potem se nama je neznansko mudilo domov, da se na hitro urediva in odbrziva Urošu naproti. Čakal nas je pester večer: cirkus in clubbing ;) Cirkus je bil zakon in ti ruski artisti so res razturali, pa še orkester ves čas v živo igra, kar res daje poseben filing. Čeprav so nam rekli, da v tem cirkusu z živalmi lepo ravnajo, smo si bili edini, da zaradi nas živalskih točk ne bi rabilo biti. Oni medo že ni norel od navdušenja, da lahko hodi in pleše po zadnjih tacah in tudi tigri niso bili nič kaj vesele sorte. So pa res krasne, ogromne in take močne živali.

Nato smo se odpravili ven, v Sorry Babuško. Pa smo hitro slišali Sorry Mladoj Človjek i Djevuške, ne morete not (kao Face Control oziroma ali si redarjem všeč ali ne). Sploh nismo mogli verjet! Pa kaj češ, bo pač treba govoriti angleško, da bomo bolj fancy. Kriza. V Karmo smo prišli brez problema, se tam dobili še z Mojco, Jarekom in Vesno in se naplesali, načvekali, (na)pili in nagledali go-go plesalk. Smo morale celo ženske priznati, da so res dobro plesale. Potem pa vsi utrujeni domov, ob štirih zjutraj kuhat hrenovke :)

Osmi dan...

...je bil zelo kratek. Vstali, nekaj malega pojedli, spili čajček. Divji taksist je Mašo odpeljal na letališče, na avtu mu je pisalo Važnaja persona :) Midva pa počivat. To še zdaj počneva ;)

Dan 5&6

2007-03-05T00:02:00.000+03:00

Peti dan...

...z registracijo v žepu sva se odpeljali na sever mesta, da bi si pogledali kozmonavtski muzej in VDNH, ogromen kompleks arhitekturno dovršenih stavb, sprehajalnih površin, trgovin in zabaviščnega parka. Za mogočnimi vrati v park se odpre pogled na še mogočnejšo stavbo, ki je na zunaj lepa, v njej pa cela ciganija majhnih in zanikrnih kičastih in čudno dišečih trgovin. Pa še manjši etnografski muzejček, v katerega sva šli in še en voščenih lutk, v katerega pa zaradi čudnega izgleda in smradu sploh nisva želeli.

Za to stavbo se odpre prostranstvo paviljonov, ki predstavljajo vsak svojo državo bivše USSR. Sprehodili sva se čez Armenijo in nato odbrzeli dalje - tudi zato, ker naju je prezeblo kot mačke. Vhoda v muzej kozmonavtov pa zaradi gradbišča sploh nisva našli, le zmatrana stara tabla je dajala vedeti, da mora biti tam nekje.

Napotili sva se v impresivno, z ruskimi umetniki bogato Tretjakovsko galerijo in po treh urah utrujeni ugotovili, da sva le na koncu. Namesto planiranih ljudskih plesov (Kaj?! Ni šanka?!) še malo večernega druženja ob vodki in sladoledu, pa še v meka za piko na i. :)

Šesti dan...

...Maša spet prepuščena sama sebi, svojemu Lonely Planetu in karti Moskve. Spet raztura in si ful stvari ogleda. Za zvečer imamo karte za Labodje jezero, ki si ga pa navsezadnje ogledata le Maša in Uroš, ker mene, ki sem zaradi tečaja zamudila, z laptopom niso hoteli spustiti v Kremelj, kjer je bil balet:( Sem si v tolažbo takoj šla kupit eno majčko ;) Onadva pa sta uvidevno dejala, da sploh ni bilo tako fajn, pol pa le sčasoma priznala, da je bilo res super in da so tri ure ful hitro minile... (Mislim, ati, da bi tudi ti zdržal!)

Dan 3&4

2007-03-04T23:55:00.001+03:00

Tretji dan...

...najprej na urejanje registracije na Park pobjede - pa je šlo 45 evrov. To rubijo na celi črti! (Z Urošem še iščeva boljše rešitve. Je bil zakon s koncem januarja spremenjen, pa nihče ne zna prav razložiti, kako bi se dalo ceneje priti skoz...) Po ogledu kipa, katerega vsak centimeter višine prikazuje en dan druge svetovne vojne, sva se odpravili v center centra - na Rdeči trg. Sprehodili sva se po katedrali Vasilija Blaženega, šle mimo straž v Aleksandrovem vrtu in prišle do vhoda v Kremelj. Tam naju je - na videz prijazna - vodička hotela orubiti za skoraj 25 čukov, če bi sprejeli njeno vodenje po sobi z diamanti. Nisva se dali in sva na svojo pest zakorakali v Kremelj. Ko sva se prebili mimo vseh blagajn, varnostnikov in garderob, sva tam videli dragulje, kočije, orožje, katedrale, ogromen top, ogromen zvon, in pa premraženega Haiderja s še bolj premraženim poletno oblečenim spremstvom.

Zvečer pa še sprehod mimo nekaj dragih trgovin in malo window shoppinga po glavni mestni ulici.

Četrti dan...

...v torek sem jaz delala in tudi (končno!) pričela s skupinskim tečajem ruščine. Maša se je tako odpravila v samostojno raziskovanje mesta in v borbo s cirilico in metrojem. Zelo uspešno :)

Zvečer sva se, kot dve pravi Rusinji s pivom iz trafike v roki, odpravili na ruske šansone, ki pa jih žal nisva dočakali, saj bend zaradi slabega vremena ni mogel prileteti iz 3333 km oddaljenega Novosibirska. Le njihov pevec je bil tam in nama v tolažbo podaril njihov prav simpatičen CD. Nadomestna skupina pa je igrala... ska. Drugič v tem tednu sva torej pristali na poslušanju glasbe, katere zvrsti prej sploh nisva poznali. Sicer pa se je Koncert 1 od Koncerta 2 tako zelo razlikoval, da še zdaj nisva prepričani, kaj ska sploh je. Sumiva pa, da so ključnega pomena trobente... :)

Dan 1&2

2007-03-04T20:36:00.000+03:00

Prvi dan...

...sva končno pričakala najin prvi slovenski obisk, sicer v okrnjeni zasedbi, a vendar. Medtem ko je Nataša, opeharjena za letalsko karto, ostala na letališču v Bordeauxu, je Maša pogumno nadaljevala proti hladni Moskvi - opremljena s konzervami tune, cedevito in še kupom slastnih priboljškov je pritaksirala do naju. Po kratki aklimatizaciji smo se odpravili na en koncert in večerjo v Apshu ter nepričakovano uživali v glasbi in opazovanju navdušenih plesalcev. Ska rules, a ne Maša? ;)

Drugi dan...

...smo šli po spominke na tržnico Izmajlovo. Ko nas je malo nazeblo, smo se z vročim čajem pogreli, najina nova moskvička pa je kar takoj supertruper kučmo nabavila...

Nato smo, okrepljeni s slastno Kroško Kartoško odkučmali še do Krimskega vala, slikce gledat in hm... eno kupit :)

V Domu umetnikov je bilo ful novih razstav, saj se je pričel Moskovski bienale sodobne umetnosti, o katerem bova gotovo še pisala. Med drugim so bili razstavljeni tudi taki odštekani plakati:

"Bodi osebnost", "Meni penzionista", "Januar 2007"

Vikend je prišel h koncu, mi pa domov na večerjo in v planiranje prihodnjih dni.

Mašless

2007-03-03T23:45:00.000+03:00

Samo toliko, da veste, da je tukaj vse ok, da je za nami en super super (offline) teden in da midva Mašo že kar malo pogrešava. Zdaj grema spat, jutri pa morda kaka fotoreportaža in komentar ali dva ;) Natašo smo pa itak cel teden pogrešali...

Drzno v krzno

2007-02-21T22:36:00.000+03:00

Ne morem reči, da nisem nikoli nosila krzna. Tisti, ki me poznate še s srednje šole, lahko v spominu (ali na slikah iz Bratislave;) najdete mojo (že mamino) belo ovčko. Medtem sem že pozabila, kako topla je bila. Zadnji mesec je tukaj vse v krznu. Moški morda manj, gotovo pa več kot polovica žensk - sivo, rjavo, črno, belo, dolgodlako, striženo, mehko, grobo, do tal, mini, maksi... skratka na vse možne načine. Pa še vedno nekateri plašči zaradi svoje voluminoznosti ali ekstravagantnosti res izstopajo iz povprečja. Cen v bistvu ne poznam, vem pa, da pravo krzno tukaj ni poceni. In ja, tudi tukaj so ljudje, ki vsemu temu protestirajo, a jih je manj in tišji so.

Čeprav sem večkrat slišala, da te lahko, ko res pritisne mraz, samo krzno reši, sem upala, da mi ne bo treba kupit take jakne, saj je v Sloveniji pač ne rabim in tudi preveč filmčkov sem videla, kako do tega krzna pridejo:( Mi je pa zato babica posodila svojo - just in case:) Ko sem jo v Selnici prvič probala, sem se ob stiku z njo kar naježila - pa ne morem nosit te živali! No, doma pa je vseeno nisem pustila.

Danes je bilo -17 in ker sem morala samo na en tečaj, se mi je zdelo primerno, da to jakno, po mesecih čakanja v omari, morda le preizkusim v moskovski realnosti. Predvsem me je zanimalo, ali je res možno pod njo obleči le srajčko namesto vseh tistih plasti, ki jih jaz sicer strpam pod svoj zimski plašč. In sem šla. Mrazu in vetru naproti. Še bolj pozorna na vse, ki nosijo krzno, in z nekam neprijetnim občutkom, da ga tudi jaz.

Toda, roko na srce, teorija se je tudi v praksi izkazala: toplo toplo toplo mi je bilo in kar verjeti nisem mogla, da mi mraz (zvečer že -20) sploh ni mogel do živega! Morda pa jo le še kdaj oblečem. Babi, tvoja lisica/rakun/divji prašič/pojmanimamkaj je videla Moskvo!

Kdaj si zadnjikrat kako stvar naredil prvič? #4

2007-02-21T09:48:00.000+03:00

Sem čisto pozabila na to rubriko! Škoda, ker se skozi kaj "prvič" dogaja... Včeraj sem si recimo privoščila kosilo v McDonaldsu. Seveda ni bilo prvič, res pa, da že dolgo ne. Toda tokrat sem prvič dobila prostor ob slušalkah in sem se tako lahko popolnoma odklopila od okolice in uživala v McChickenu, medtem ko mi je Joe Cocker pel "You are so beautiful" :)

Tako odklopila, da sem se šele pol enkrat spomnila na bombo, ki jo je dan prej razneslo v stpetersburškem meku in na ptičjo gripo, ki razsaja v neposredni bližini Moskve... Šment!

Maslenitsa

2007-02-19T09:09:00.000+03:00

Če pa koga še kaj o Maslenitsi zanima...

Še 6 dni

2007-02-18T13:21:00.000+03:00

V soboto dobiva prvi slovenski obisk, ki se ga, by the way, že zelo veseliva! Jaz sem že nabavila testenine in prečekirala moskovsko dogajanje, Uroš pa se je spravil pripravit sobo za goste, ki se nahaja v drugi etaži najinega komfortnega stanovanja. Resda zgoraj ni oken, je pa krasen razgled na našo jedilnico. Pa tudi zeblo vaju ne bo ;)

Adno pivo pažalsta

2007-02-16T15:03:00.000+03:00

Ko sem včeraj šla iz službe domov, sem se znova čudila ruski navadi vsakdanjega pitja piva. Zunaj -8, sneži, vsi v kučmah, plaščih, šalih, rokavicah... pa vseeno vsak peti s flaško piva v roki - mladi, stari, moški, ženske, urejeni, razcapani... vsi po vrsti in ob vsakem času dneva. Ker je pivo v lokalih drago (najcenejša pridejo okoli 500 sit), si ga Rusi praviloma kupujejo kar v trafikah (od 100 sit naprej) in pol hodijo - sami ali v družbi - po ulicah, pločnikih, metrojih s pivom v roki. Zadnjič sva videla otroke pri nedeljskem sankanju in valjda sta foter in mati vsak svoje pivo pila...

Me je ful imelo, da bi poslikala vse te pivopivce pred vhodom v metro, pa nimam jajc ljudi slikat. Menda niso čisto nič navdušeni, jaz pa nisem čisto nič vohuna :( Zato pa vam ponujam pivsko tihožitje, ki sem ga naslovila "Živim zdravo" in je hkrati še malo reklame za pivovarno, kjer učim angleščino ;)

Dom muziki

2007-02-15T21:59:00.000+03:00

Na ta dan je kao treba nekaj početi. Pa sva si najprej rekla zakaj pa?!, potem pa še zakaj pa ne?!... in sva šla v Dom muziki :) Obljubljali so spektakularen koncert najboljših ruskih opernih pevcev, ki naj bi ob spremljavi moskovskega simfoničnega orkestra izvajali znane operne arije (a la Don Juan, Karmen, Faust...), pa stare ruske romance in narodne pesmi -

in obljubo so držali.

V največji dvorani fascinantno modernega hrama glasbe (ki je vsa oblečena v les sibirskega macesna, ki bi naj bil najbolj akustičen les sploh) sva si tako ob res presunljivih basih super prijetno razvajala ušesa, si mehčala dušo in pihala v od ploskanja razbolele dlani.

I ovo i ono ;)

2007-02-14T14:17:00.000+03:00

Včeraj je bil taki pravi zimski snežni dan. Kar malo meteža, bi rekla. Cel dan je padalo kot zmešano in vse ulice so bile konkretno pobeljene. Ampak je bilo fajn, ker ni bilo premrzlo. Če si lepo toplo oblečen, zavit v šal in rokavice ter pod kučmo skrit, ti vreme sploh ne more do živega. Meni se je kar malo pravljično zdelo, ko je bilo res vse tako belo belo. Tako pravljično, da se mi ni dalo v torbico po fotoaparat :( Ja, danes mi je žal. Sicer so se pa tisti na cestah kar malo presekirali, nas, metrovozače pa sneg na srečo ne ovira. Je pa zanimiva scena - plug tu, plug tam, kar pet, šest jih po glavnih cestah vštric pelje, snegkidarjev pa je itak na tisoče, od ranih jutranjh ur čistijo pločnike in trge. Še ko odpreva okno, se lopatanje dvorišč do trinajstega štuka sliši. Zdaj bo do vikenda toplo, pol pa menda spet v večji minus...

Včeraj sem se končno včlanila v International Women's Club in se z novimi znankami prav prijetno naklepetala. To bi znala biti taka pestra in zanimiva druženja. Ma ziher bodo! QL.

Medtem ko moja selniška babica gotovo že na veliko peče krofe (joj, kak bi zdaj enega njenega maznila!), v centru Moskve številni štanti ponujajo njihovo glavno predpostno jed - palačinke. Smo namreč v tednu Maslenice, ki se bo v nedeljo zaključil z bogatim programom in s tradicionalnim sežigom slamnate čarovnice - zime. No, bova poročala ;)

Zoo pri nas doma

2007-02-12T13:32:00.000+03:00

Iskala kulinarično idejo... in jo dobila v stanovanju g. Goloba... Z njo se odpraviva v trgovino, da jo uresniciva. V svojem brlogu, doma, zrezeva na dili na koscke kosa piscanca in goveda. Skratka, ker nama je voda ze posteno tekla v grlo, sva se bila prisiljena podvizat in delat kot mravljici. Na sreco sva bila ze v finisu, ko se je oglasil pticek... tak je zvok zvonca, ki je naznanil prihod gostov (2). Ko smo se pozdravili, smo si nazdravili s kacjo slino. Meksikanska tortilja je bila brez svinjine svinjsko dobra. Ce se v dogajanje ne bi pretirano pomesal Preseren, no, taksne volje smo bili, me ne bi prelisicil ta alko trip. Ob jelenjih klicih sem se pretvoril v kontra efekt wc racki. Vem, se zdej mi je nerodno, da mi kot razburjenemu puranu kar kri udarja v lica. Za cas, ko nas je ujel spanec, smo bili tiho ko miske. Zbudil sem se z mackom v sebi, z macko ob sebi in s soncem na sebi. Lezli smo s postelj kot medvedi iz spanca (samo ne letos:) in se martinckali na soncnih zarkih. Onadva sta odpeketala domov, midva pa po polzje odpujsala na sprehod gledat snezne radosti. Cudil sem se, da poleg metuljckov v trebuhu in roling stonsov v glavi nisem dobil glavobola. Le tega sem pa staknil kasneje, na znizanem stropu v metroju. No, dogodivscina in pol, k sreci muha enodnevnica, se je zakljucila, midva pa sva ob plavem nebu zadremala kot polha.

Miselne lučke

2007-02-10T13:31:00.000+03:00

"Beseda Loesje (beri Lušje) je holandsko žensko ime (pri nas Lučka) ki ima v Evropi že določen sloves pametne in razgledane deklice, ki piše zanimive misli in izreke in jih objavlja na plakatih, ki se pojavljajo že v 18-ih državah Evrope."

.
Še v gimnaziji sem odkrila te črno-bele plakate in vedno komaj čakala, da so se na zidovih mariborskih hiš pojavili novi. Po dolgem času me je nek blog spet spomnil nanje. Na njihovi spletni strani najdete celo zbirko super misli. Meni je danes ta simpatična :)

poPrešernu

2007-02-09T11:26:00.000+03:00

Moj najljubši praznik! Mogoče edini, ki me res predrma, ki me ne pusti mimo... ko moram vzeti v roke Poezije, ko moram malo na internet, še kaj prebrat o njem, ko moram še drugim povedati, kdo je bil in kaj je pisal. Svojim včerajšnjim učencem sem pripravila delovni list z osnovnimi podatki o njem in dvema pesmima. Izbrala sem Žive naj vsi narodi, ker je to le naša himna (in je tudi dvojezično recitirana) in pa Nezakonsko mati, ker angleški prevod ni pretežek in je tudi recitacija Vanesse Redgrave dobra. Za domačo nalogo mi bodo našli (če:) ruski prevod Prešerna. Mater se znajdem ;)

Sicer pa sva zvečer na ambasadi gledala Pesnikov portret z dvojnikom, pila kuhano vino in zobala slastno grozdje. V neuradnem programu pa se čudila interpretativnim zmožnostim našega konzula. Res je đek. Žal nimam čisto nobene fotke, ker sem kar pozabila na fotoaparat. In to čeprav sem cel teden čakala četrtek, da bom lahko slikala Prešernov kip, ki menda že sedem let stoji v prostorih slovenskega veleposlaništva. Pa drugič.

Ob posteljnem prebiranju Poezij pa sva ugotovila, da se njegovih pesmi ne naveličava, da vedno opaziva kaj novega, da naju vedno znova gane, navduši. Probajte, če že od šole niste;) Nama je res dober.

Če želite za hec preveriti svoje znanje, zares rešite ta kviz.

UšUšZimaMraz

2007-02-09T10:22:00.000+03:00

Včeraj sva se zbudila v -20. Ker sem kot vedno še v temi ob sedmih hitela proti metroju, se mi sploh ni zdelo tako mrzlo oziroma mi je bilo, kot vedno, celo vroče. Kasneje sem opazila, da mi je ovratnik pletenega puloverja, v katerega sem pihala toplo sapo, zmrznil (!) in posledično ugotovila, da torej JE mrzlo :) Pa ok, posijalo je sonce in jaz sem bila srečna :)

Spet "doma" :)

2007-02-07T15:33:00.000+03:00

Midva sva spet nazaj. Dnevi v Sloveniji so minili kot blisk, kar sploh ni čudno, če pomislim, da sva v tisti teden stlačila poroko, abrahama, obisk novorojenke, pa še praznovanje ene tridesetke, ene trinajstke, ene petindvajsetke, ene štiriindvajsetke in ene devetindvajsetke. Da o zdravniku, ginekologu, frizerju, savni in kolinah sploh ne govorim ;) Tako prosim ne zamerite tisti, ki se vam sploh nisva utegnila oglasiti. Sicer pa je bilo res lušno bit doma, tudi zaradi krasnih sončkastih dni, ki so nama malo napolnili sončne celice in tako lahko še danes oddajava žarke v Moskvo. Ja, neverjetno - tudi tukaj sije sonce. Ko po Uroševi metodi (z daljnogledom skozi okno na oddaljen digitalni zapis) preverim temperaturo, ugotovim, da je le -10, čeprav so nekaj grozili z -22. No, bomo videli, kam to vodi :)

Kdo ugane, kaj je na sliki?

Prvi februarski vikend

2007-02-07T13:22:00.000+03:00

Zadnji januarski vikend

2007-01-31T23:28:00.000+03:00

petek šestindvajseti

sobota sedemindvajseti

nedelja osemindvajseti

Pa je res en poseben dan!

2007-01-25T23:56:00.000+03:00

Evo, pa bo moja Nina pela ninanana,
saj na svet prijokala je mala ...

Bela je zima, ker tak je sneg

2007-01-25T23:21:00.000+03:00

Sem bil po mojem eden redkih, ki so ga danasnje vremenske prigode spravljale v veselje. No, prej bi rekel v en spokoj, neko zadoscenje, da koncno to mesto zazivi v zimski idili, kakrsna ji po slovesu pripada. Veter je piskal in medel sneg po vseh vogalih... za piko na i pa je blo se -13. Ja, rekli so, pa je le prisla 'nastojashaja zima' in res so obeti, da bo temperatura se januarja padla se za 13 stopinj. Po mojem bo zdej prvic 'greva nazaj v RU' dobilo pravi pomen... pa se nisem ziher, al je to minus al' plus. Will C.

Za konec pa se mini slovarcek ruskih besed:

snezinka= snezinka

veter= veter

zima= zima

sneg= sneg

Aja, po rusko je na desni:)))

Krimski val

2007-01-24T10:53:00.000+03:00

Zadnje dni sva bila spet malo na Krimskem valu. Tako se imenuje obrežje ob Moskvi, kjer je Park kulture oziroma Park Gorki in kjer sta nova Tretjakovskaja galerija in na tem blogu že opevani Dom umetnikov. Tukaj ob reki vsak vremensko ugoden dan prodajajo slike, predvsem pa ob vikendih, ko je razstavljajočih umetnikov (pa tudi obiskovalcev) največ. To je res neverjetno, koliko slik se da videti na enem kupu! Res pa je, da je velika večina slik ruskih pejsažev, kar ponavadi pomeni gozd, reko, sneg, breze in polja. Ogromno je tudi portretov in tihožitja, pa nekaj odštekanih modernih slik in nekaj prefinjene elegance. Ker razstavljajo tudi armenski umetniki, so nekateri stili prav izstopajoči in prijetno drugačni. Seveda je tudi nekaj kiča in nekakovostnih kopij, a ker so okusi glede slik tako zelo različni, nikoli ne veš, kaj komu paše (včasih celo sam sebe presenetiš;). Bi dala roko v ogenj, da je tukaj za vsakega nekaj. Včeraj sem pofotkala nekaj meni simpatičnih izdelkov, a se mi zdi, da je bolje, da jih ne objavim. Nikoli ne veš, kako potem take slikce na netu zaokrožijo (kar naenkrat se na primer pojavi plakat plagiat) in res ne bi rada naredila kakemu umetniku krivice. Vseeno pa nekaj utrinkov s včerajšnjega sončnega (!) sprehoda.

Lp iz sončno hladne moskve (napoved drži:).
PS
Kam pa gre človek v Sloveniji kupit sliko?

Fišhaus

2007-01-21T20:49:00.000+03:00

Joj sva se mastila v petek. Uroš mi je prepustil prijetno nalogo, da najdem restavracijo za večerjo v čast najinega januarskega praznika. Izbrala sem, le kdo bi si mislil, morsko hrano:) Čeprav sam ambient velike restavracije znotraj nakupovalnega centra ni bil hiper romantičen, je bila gostilna prijetna, natakar po rusko prijazen, hrana pa odlična. Vsekakor je omembe vredno dejstvo, da so bile cene znosne in da je to ena redkih restavracij, kjer takoj veš, koliko te bo stala cela riba, ne pa da vidiš ceno za 100 gramov, pol se pa do konca večerje treseš za račun, saj se ti ne sanja, koliko tehta ta tvoj slasten kos morja. Tukaj so nama ribe še tako lepo odprli in očistili, da je bilo veselje gledat tisto belino in da sva komaj zadrževala slino. Kar naju je pa še posebej razveselilo in presenetilo, pa je bilo dejstvo, da je bilo vino zastonj! Kaj takega pa tudi še ne. Ker nisva dovolj hitro pila, sva jih tako oškodovala le za kakih 6 deci čilskega belega, a drugič bova znala bolje ;)

Ali bo res?

2007-01-20T14:03:00.000+03:00

Blinji

2007-01-18T22:03:00.000+03:00

Včasih preveč rada eksperimentiram. Pol se pa naserjem, pa stvar ni dobra ali pa vsaj ne vredna svojega denarja. Danes recimo polom na celi črti. Najprej si (spet) privoščim sveže stisnjen sadni sok. Plačam malo več, da bi lahko dobila miks dveh. Pa je na koncu dosti slabše kot pa tisti slasten samo pomarančast. Ok. Lačna. Kaj če bi probala blinji - to so ruske palačinke, ki so v bistvu precej podobne (enake?) našim, samo da jih oni z vsem čudom napolnijo. Ker eksperiment s čokolado (marmelado, smetano, orehi, medom...) ne bi bil eksperiment, se seveda odločim za ne-sladko varianto in izbiram med govedino, piščancem, šunko in sirom... ko pa pridem na vrsto, pa zagledam lososa. Ja, to bom! Budalo. Jaz, ki marsikaj pojem, tega nisem mogla. Enostavno stran sem morala vreči. Ni šlo. Sladka palačinka, v njej pa zavit slano mariniran lososov file. Jojajjajsjasa, še zdaj dobim kurjo kožo, ko se spomnim okusa. Da bi se rešila te mešanice v ustih, se postavim v vrsto za sladoled. Čakam 5 minut, nato moram dalje. Bom pa sok. Kaj če bi probala tega rdečega? Kaj je to? Višnja? Davajte! Joooj! Velik kozarec čisto toplega soka. Na koncu še bolj žejna kot prej. Klinc pa moji eksperimenti. Drugič vzamem kos pice in kokakolo pa mirna bosna.

Od a do ja

2007-01-17T23:39:00.000+03:00

Ta teden sem se KONČNO začela res učiti ruščino. Seveda sem morala spet vse od začetka - azbuka in pol naprej. To me je spomnilo na fotko, ki jo je Uroš že pred časom posnel: po naše bi bilo Od A do Ž, po rusko je Od A do Ja :).

Sicer sem se pa danes osredotočila na fraze: Izvinite djevuška, skolka stojit eta jupka? Možna eta primjerit? Pakažite pažalsta. Spasiba, ja prosta smatrju... Pol sem jih šla pa v prakso zvadit ;)

Šoping

2007-01-16T22:34:00.000+03:00

Na našem novoletnem srečanju so me punce grdo (no, presenečeno) gledale, kako to, da še nisem raziskala, kje se da v Moskvi kaj in za koliko kupiti. Nisem vedela. Celo sama sem bila malo začudena, ko sem se zavedla, da si po dveh mesecih abroad praktično nisem še ničesar kupila. Zakaj ne? Ker nisem služila svojega denarja; ker je večina lepih stvari ful dragih; ker živiva iz centra, v okolici bloka pa ni niti ene same možnosti zapravljanja; ker se mi je zdelo, da nič ne rabim.

Z januarjem pa se je odprlo. Dobila sem svojo prvo plačo, odkrila še 4 ogromne šoping centre, od tega 3 z tudi dostopnimi cenami (med vsemi oh in ah butiki), da se mi hoditi naokoli in kar naenkrat se mi zdi, da sto stvari rabim. Šment. Upam, da bo minilo ;)

Največje odkritje je gotovo Evropeisky, ki sva ga z Urošem od daleč že opazila, a so ga komaj konec leta odprli. Danes sem ga nameravala raziskati, a mi je uspelo le nadstropje in pol! Šele zdaj sem prebrala, da je v njem več kot 300 (!) trgovinic in da bojda na svetu ni večjega nakupovalnega središča, ki bi se nahajalo tako priročno v centru mesta - v tega te metro direktno 'not' pripelje. Sem si pa danes želela, da bi vseeno imela avto, v katerega bi lahko zaklenila svojo stokilsko torbo (laptop+učbeniki), ki je moja ramena in hrbtenico prav pošteno namučila (pa glih danes, ko mi je maser v deželo odbiznisiral). Ni čudno, da sem obdelala le tretjino centra :) Kupila pa trojne zokne, nekaj za Evico in eno majco zase. Uau. Sezona se je pričela ;)

Imenitni iPhone

2007-01-15T11:10:00.000+03:00

Z nakupom mobija (iPoda, GPSa, fotoaparata, dlančnika, you-name-it) raje počakajte do junija. Kamen na kamen palača, evro na evro pa tale igrača. Kratko predstavitev tega Apple izuma dobite s klikom na slikco, več o vsem skupaj pa na Jonasovem blogu.

Ne verjemite slikci na levi, da pri nas sneži. Tudi včeraj ni.

S novim godom!

2007-01-14T21:41:00.000+03:00

Danes Rusi praznujejo Staryi novy god. Čeprav sva dolgo lutala po ulicah mesta, nisva včeraj zvečer opazila nič posebno slavnostnega ozračja, doma pa so nato prenašali le posnetek pravega silvestrskega koncerta, ki se je na Rdečem trgu godil 31. decembra. Tole ortodoksno Staro novo leto je torej ostalo zapisano le na papirju (no, tu pa tam kak ognjemet je šel tudi včeraj in danes v zrak), prave novoletne zabave pa se dogajajo sočasno z našimi. Takrat se Rusi najprej v družinskem krogu zberejo okoli jelke, kjer jim je Ded moroz (s pomočjo Snegurochke) pustil darila, tik pred polnočjo prisluhnejo predsednikovemu govoru, ob dvanajstih udarcih kremeljskih zvonov nazdravijo s šampanjcem ter gredo nato na ulice plesat in pet in prijateljem voščit. To sva midva sicer zamudila, ker sva bila čez praznike doma, sva pa bila tukaj 7. januarja, ko verni Rusi praznujejo ortodoksni božič (Rozhdestvo), a le verni Rusi. Za večino ostalih ta datum (določen z julijanskim koledarjem, ki ga cerkev še uporablja, država pa od 1918 več ne) nima nekega večjega pomena in tudi nobenih ritualov, ki bi sodili zraven. Edino kar je, je polnočna maša, ki se pa pri njih prične ob 9h zvečer in nato traja do 1h! Bojda so ljudje, ki prisostvujejo celotni maši, večina pa jih pride za kako uro pač enkrat vmes. Midva sva se odpravljala v mesto, ker sva želela iti na polnočnico, nakar sva s pomočjo TV prenosa razočarano ugotovila, da že traja. Po kaki uri gledanja pa sva bila kar srečna, da sva ostala doma, ker je bilo vse skupaj eno samo nerazumljivo petje številnih duhovnikov, ki so tam spredaj izvajali nekakšne obrede, medtem ko so verniki le tiho stali - nič peli in nič molili - in se le na svete cajte malo pokrižali.

No, z današnjim dnem naj bi se končalo to zimsko praznikovanje in jutri naj bi Rusi pa res začeli delat. ;)

E moj dide!

2007-01-13T02:30:00.000+03:00

Robijeve poletne fotke

***

Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj.
Ni me tu.
Ne spim.
Sem tisoč vetrov, ki pihajo.
Sem diamantni lesk snega.
Sem sončni žarek na zrelem žitu.
Sem jesenski dež.
Ko se zbudiš v jutranji tihoti,
sem uren, dvigajoč polet
ptic, krožečih v zraku,
njih vesel ščebet.
Sem zvezde, ki sijejo v noči.
Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj.
Ni me tu.
Ne spim.

(Hvala ti, Nat.)

Zadnji dan leta je bil zadnji dan njegovega življenja. Nuša verjame, da imajo dobri ljudje možnost izbrati trenutek slovesa. Morda pa je dide le počakal. Počakal, da smo se ob njegovi postelji vsi zvrstili, se z njim pogovorili, ga stisnili za roko, se še zadnjič prepričali, kako velika so njegova ušesa, kako rjave oči in kako košate obrvi, pa predvsem o tem, kaki zajebant je bil in ostal in kako ga je te zadnje dni, ko ga je telo že na celi fronti izdajalo, glava še vedno ubogala. Ko smo »njegovi Slovenci« odhajali z zadnjega obiska, je zbral moči, se nepričakovano dvignil in še enkrat odprl oči, da sva z Borisom kar planila nazaj, da bi naju s pogledom lahko ujel in da bi se ga še enkrat dotaknila. To je bil en tak nepozaben, čustveno nabit, srečen, a žalosten trenutek. Nato smo s tesnobo v srcih odšli proti dvigalu in za sabo, korak za korakom, puščali njegovo sobo, in jelko z jaslicami na koncu hodnika. Bil je božič.
»Evo ti, dide, evo sad te tvoje kiše!« mi je prišlo na misel, ko je na jutro pogreba začelo deževati. Nato je posijalo sonce. Kasneje je zapihal še veter in poskrbel za goste sive oblake nad Kozjakom in bleščeče modro nebo nad Čiovim. Ko smo stali ob grobu, se je zastrto rdečkasto sonce spustilo vse do morja in njegov srebrn lesk je bil veličasten, tako primeren trenutku slovesa. Na koncu, da so se solze lažje skrile, so na nas spet pričele padati težke, dolge kaplje. Ko je ob našem spuščanju proti domu pokopališče obokala še mavrica, močnejša in čistejša od katerekoli, ki sem jih kdaj videla, se je zdelo, da je vsa ta predstava neba samo zanj. Uroš je lepo rekel, da gredo mavričine linije iz zemlje do neba in nazaj do zemlje, da je vse povezano, zaokroženo... Tudi mene je ta prijetna mehka okroglost pomirjala in barve so na nebo v sedmih vrstah napisale, da je tako moralo biti in da je tudi po smrti lepo.
Huda burja je pihala, ko smo se tistega večera vračali proti Ljubljani, za Sv. Rokom je snežilo, in v soncu sva naslednje jutro zapuščala Brnik, da bi tri ure kasneje lahko pristala v deževno sivi Moskvi. Vreme se torej dela, da se ni nič zgodilo... moja štiriperesna deteljica pa je izgubila en list.

Prazniki doma

2007-01-12T20:46:00.000+03:00

Po dolgih tednih molka, evo naju nazaj.
Nekaj prednovoletnih utrinkov.
Ljubljana-Maribor-Split-Trogir
Pa še štiri iz decembrskega Kaštel Kambelovca.
Preden so mi v Bachusu ukradli fotoaparat :(

Gosudarstveni Univezalni Magazin

2006-12-20T10:46:00.000+03:00

Ali bi verjeli, da so v tem svetlečem šoping centru v čistem središču Moskve (pozorno oko namreč ob snežinki opazi še katedralo in del Kremlja), torej v centru, polnem dragih in imenitnih trgovin, stranišča na štrbunk (čučalice?). Pa še plačati jih je treba! Mene je skoraj kap, ko sem s plaščem, kučmo, veliko vrečo z darili in težko torbo z laptopom odprla vrata in hotela vstopiti v wc, pa sem skoraj direkt v luknjo štrbunknila. Ampak ko je sila, je sila, izbire ni bilo. Tako mi je, kislemu obrazu navkljub, le uspelo razveseliti svoj hrepeneči mehur, toda... mamma mia...

Gledališčila

2006-12-18T10:16:00.000+03:00

V soboto sva se odpravila na balet - vsa srečna, da sva tik pred zdajci uspela ugodno kupiti še zadnji dve karti za predstavo. Žal sva hitro ugotovila, zakaj sta bili tako poceni :( Pa no, saj se je več kot pol odra videlo ;) Scena je bila res dobra in predvsem snežinke so naju navdušile (če jih že v resničnem življenju ni:). Vzdušje je bilo praznično, predstava ravno prav dolga, glasba Čajkovskega pa zelo prijetna za uho. Tudi koreografije so bile posrečene in kostumi pisano dovršeni, kolikor sva jih pač lahko videla iz tiste ž vrste, kjer tudi daljnogledek ž kvalitete seveda nič ni pomagal.

Pa še prikaz kontrastov v gledališču: elegantni kristalni lestenci in sproščene Američanke, ki so se v pavzi poknile kar na tla svetlečega foyerja...

Poskus sončnega dne

2006-12-16T23:58:00.000+03:00

Pa saj nisva mogla verjeti svojim očem! A je to res sonce?! Jaz sem popevaje skočila iz postelje in Urošu je šlo kar malo na smeh. Po dolgih dolgih dnevih sive megle so se okoliški bloki sramežljivo zalesketali v soncu. Še sreča, da sva se zbudila dovolj zgodaj. Ob enajstih o tako želenem sončku ali vsaj jasnem nebu ni bilo več ne duha ne sluha :(.

Kje si, čitalnica filofaksa?!?

2006-12-15T19:49:00.000+03:00

Kdo bi si mislil, da se mi bo kdaj milo storilo po tisti kletni sobi s čudno osvetljavo in zaspanimi vibracijami?!? Pa se mi je. Včeraj je bila taka čitalnica točno to, kar sem potrebovala - mizo, mir in vtičnico za prenosnika. Jok brate, odpade.

Da ne bi rabila med jutranjimi in večernimi tečaji hoditi domov, sem se namreč odločila ostati kar v mestu in se nekje tam v miru pripraviti na naslednje učne ure. Nekje pač. Bom že našla kako knjižnico. Kao. Mission impossible.

1.poskus: Lingvistična univerza

Ker je situirana tik ob firmi, kjer poučujem angleščino, bi bila to idealna možnost - če bi le uspela do njihove čitalnice. Po pregovarjanju z varnostnikom, no, dvema, pokličejo direktorico (!) knjižnice, s katero potem vodim 15 minutni rusko-nemški pogovor, da bi ji dopovedala, da si sploh ne bom ničesar sposojala, da si želim le dostop do čitalnice, kjer bi dvakrat na teden študirala. Sicer prijazna knjižničarka se opraviči, da pač ne gre, da je vstop v stavbo dovoljen izključno študentom te fakultete in da bi si morala urediti neko uradno dovolilnico in oh in ah komplicirano. Nič ne bo. Napoti me na drugo lokacijo.

2.poskus: Leninova biblioteka

Največja mestna knjižnica, javna in tako vsem dostopna, je dve metro postaji stran. Pa ajde. Se pač zapeljem, samo da najdem nekaj. Seveda nihče ne govori angleško. Ko končno pridem do pisarne, kjer tudi informatorka govori le rusko, izvem, da se vpišem sicer lahko, da pa nimajo elektrike za laptope. Malo kislega obraza se sprijaznim - vsaj za dve uri lahko grem delat. Nakar me še obvesti, da nikakor ne smem s sabo v knjižnico nesti nobenih svojih knjig. Halo?!? Torej se tukaj le ne morem pripravljat. Ja nič, adijo. Napoti me na tretjo lokacijo, čisto blizu. Kao.

3.poskus: Gogoljeva knjižnica

Po dvajsetih minutah hoje končno stojim pred totalno utrujeno stavbo, okna prelepljena s kartoni, Gogoljeva spominska blošča vsa umazana od betona in že tretja oseba, ki mi jo uspe ustaviti, mi reče, da ne ve, kje bi tukaj lahko bila knjižnica. V četrto le izvem, da stojim pred njo. Seveda jo pravkar obnavljajo in je vse v razsulu, še prav posebej pa visi obvestilo, da je čitalnica zaradi tehničnih razlogov zaprta. Tudi tukaj torej ne bo nič.

4.poskus: Kafič

Razočarana nad knjižnično ne-ponudbo se z desetkilsko torbo (laptop + knjige) šepavo zavlečem v Kofihaus. Prostora je dovolj, galama znosna, natakarji prijazni. Res, da je precej drago (za vročo čokolado dala 1200 sit, ni čaja pod 700...), a pač ugotovim, da imam več denarja kot energije ;) Tam obsedim, se ob zastonj cajtngu spočijem in nato pričnem delat. Aleluja.

...

Za naslednji teden pa si bo vseeno treba kaj drugega zmislit.

Zimski bazar

2006-12-09T22:50:00.000+03:00

Mednarodni ženski klub vsako leto po številnih državah sveta organizira dobrodelne zimske bazarje. Tudi v Ljubljani tak sejem vsako leto poteka, čeprav ga sama še nikdar nisem obiskala (ga je kdo?). Na moskovskem sem tokrat imela priložnost sodelovati kot prostovoljka, ki je izza slovenske stojnice prodajala izdelke, ki so jih v ta namen podarila naša podjetja. Moram rečt, da so šli najbolj v promet Perseni, Linex in Imunal, čeprav smo v končni fazi prodale prav vse - od kristala Rogaške do panjskih končic in Argo paštete. Se je bilo pa tudi strašno zanimivo sprehoditi naokoli in pokukati še k drugim stvarem in predvsem k drugim ljudem.

Kdaj si prvikrat kako stvar naredil zadnjič?

2006-12-08T20:34:00.000+03:00

Recimo, da si res želiš od točke A do točke B, ker te na točki B čaka pijača pri ambasadorjevih doma, v zahvalo za pomoč pri zimskem dobrodelnem bazarju. Potem pa si zviješ gleženj in bi te to kao naj ustavilo. Jok brate, če si res želiš, si res želiš. Nogo namočiš, našpricaš, zaviješ, varno obuješ in odskakljaš do taksija. Se ti dogodek pač zdi vreden denarja in energije.

Ko si po dveh urah (!!!) vožnje šele nekje na pol poti (z metrojem bi bil tam v natanko 10 minutah!), ujet v nepopisno gužvo mesta, kjer se ob šestih vsi nekam premikajo, ugotoviš, da nima smisla, da boš na cilju fuuul prepozno, da se ne splača in tudi ne spodobi. In taksist obrne in te odpelje do najbližje metro postaje. Ko mu poveš, da ne greš v center, temveč nazaj domov in da greš kar z metrojem, ker je on čisto predrag, ta uvidi, da mi je res hudo, da me noga res boli in da je njegov taksimeter, ki služi predvsem s čakanjem, res krut, in reče, da me za ta isti denar on zapelje nazaj domov. Še so dobri ljudje na svetu. Kar na jok mi je šlo. Predvsem zato, ker se mu z mojo kilavo ruščino še prav zahvaliti nisem znala. Podarim mu bombonijerico, namenjeno moji današnji nesojeni gostiteljici. Tako sem po dveh urah in pol spet nazaj na domačem dvorišču, žalostna zaradi zamujenega druženja, utrujena zaradi tihe vožnje z le rusko govorečim taksistom in lažja za deset tisoč tolarjev.

Nikoli, ampak res nikoli več z avtom v gužvo proti centru.

Kaj šele s taksijem.

Apteka

2006-12-07T18:11:00.000+03:00

Ma v tej Moskvi ni ničesar več kot je lekarn. (No, v bistvu je trafik in trgovinic s svežim cvetjem res še parkrat več.) Vsakih par stavb te pozdravi zeleni znak Apteka. Tukaj v najini bližnji okolici, kjer sicer ni skoraj ničesar, so vsaj tri. Nisem še ugotovila zakaj. Ali so res toliko bolj bolni ali je moderno biti lekarnarca ali se s tem kaj služi... Nimam pojma. Vem le, da je ta nama najbližja odprta 24 ur in da skozi kdo vstopa ali izstopa.

Žal danes tudi jaz.

Zdrastvujte. Izvinite pažalsta, meni nužan... (potem pa kriljenje z roko okoli zapestja druge roke). Očitno sva se razumeli, čez par trenutkov mi prinese bint. Vzamem kar tri, nikoli ne veš.

No, ves ta uvod zato, da vam povem, da sem danes očitno vstala z levo nogo. In da bom jutri definitivno vstala z levo nogo. Ker imam na desni zvit gleženj. :(

Neka butasto mala luknja v asfaltu pred najinim blokom je bila kriva, da sem danes minutko čez sedmo zjutraj obležala na kolenih, ena noga čudno spodvita, druga sredi nepopisnih akrobacij, torbica, torba z laptopom in kučma pa v luft. Ko sem se pobrala, in pobrala še vse, kar je na vse strani neba padlo od mene, sem stisnila zobe in nadaljevala pot v službo. Prvi teden si pač ne moreš privoščiti rumenega kartona, a ne da? Tja sem še že prišepala, nazaj pa je bila že čista kriza. Še zdaj mi ni jasno, zakaj nisem vzela taksija. Popoldne je ta moj nesrečni gleženj toliko boleče zatekel, da sem le morala odpovedat večerni tečaj, pa rumeni karton gor al dol. Zdaj pa po eni nogi skačem na relaciji led, wc, postelja in čakam na boljše cajte.

Kopanje v bazenih

2006-12-06T19:28:00.000+03:00

1. Verzija (SLO):
Zelja poraja odlocitev... in vzames kopalke, se odpeljes, kupis karto, se preobleces in zarijes v vodo... pokukas ven, potem pa kako urco mlatis vodo in to ti je edina skrb....

Kaj pa povzroci strah?

Mogoce vecjo potrebo po varnosti, vecjo potrato casa in temu posledicno denarja, zivcev in drugih nam ljubih stvari...

... in 2. verzijo (RU):

Zelja poraja problem... gres k dohtarju, placas, napravis pregled in teste svojega zdravstvenega stanja, cakas na rezultat in sele s tem pildkom sledis 1. veziji... No, sva bla opomnjena, da je to Rusija in da lahko vse to tudi preskocis in nekomu pac mal vec placas. Pol pa se sprasujem, koliko te taka placana varnost sciti... in al je zdaj mlatenje vode v katerikoli verziji sploh brezskrbno...

No, tuki se pac ne mores kar tako vrat na nos letet mal skopat.

Snežinke

2006-12-05T12:55:00.000+03:00

Po dolgem času zunaj spet naletava sneg. Pred petnajstimi minutami se snežinke še niso mogle odločiti, ali bi padale dol ali bi padale gor. Pa tako redko je kaka priplesala mimo mojega okna, da se je zdelo, da sem na baletu z eno balerino. However, zdaj je zunaj pravi pravcati ples snežink in lahko bi rekla, da plešejo v desno. To njihovo vodoravno padanje, ki sploh ni padanje, temveč potovanje proti prvi oviri, me opozarja, da zunaj piha in da se bo treba toplo zaviti in pod kapo skriti. Medtem ko jaz pesnim, so se snežinke odločile, da gredo zdaj v levo, zato predvidevam, da so pravkar šle iste spet mimo mojega okna. Če se še v tretje srečamo, jih povabim na čaj.

Iz radijskega zvočnika pa pravkar odmeva Oh I wish it would rain now down on me... Ne, meni pa so snežinke vseeno ljubše od dežink.